Tako lahko opazujemo razmerja, v katerih živimo, kot da opazujemo kakšen zgodovinski ali astronomski pojav. Z distance. Temu pogledu se stvari prikazujejo kot vključene v pojmovni okvir, ki se nam zdi smiseln ali ki nam kaj pomeni. Ali v katerega kratko malo verjamemo.

Ne temeljnega konflikta ne fragmentacije v slovenski družbi ni težko opaziti. Kažeta se na praktično vseh ravneh, ne samo v sporih in sredobežnem delovanju malodane vseh političnih subjektov. Enaka dinamika vlada tudi v delovnih kolektivih, civilni družbi in celo prijateljskih razmerjih. Vse manj smo zmožni korporativnega delovanja in samokorekcije.

V socializmu (in še nekaj časa potem) smo veliko govorili o »boju za interpretacijo«. Ta je mogoč, dokler imamo kakšno sveto knjigo, na katere interpretaciji temeljijo naša razmerja. Boj za interpretacijo zahteva dobro poznavanje »knjige« (teksta, ki ga interpretiramo), kar daje učenjakom posebno prednost. Ni važno, da se praksa vedno razlikuje od teh interpretacij. Če verjamemo v demokracijo, nas ne bo odvrnilo to, da vključuje nedemokratične elemente (ali da je v praksi kar svoje nasprotje), saj je prav kritika korektivni mehanizem, ki omogoča vrnitev k »bistvu«. Če je tak temeljni tekst ustava, bo njena interpretacija sicer zlasti naloga pravosodnega aparata, kar pa ne izključuje drugih intervencij in interpretacij, ki lahko – če so dobro podkovane – korigirajo delo tega aparata, ne da bi za to potrebovale podporo vzklikajočih množic. Boj za interpretacijo je lahko uspešen tedaj, ko je merilo tehtnost interpretacije, ne glede na to, kdo jo izreče.

Naša težava ni le v tem, da nimamo nobene take svete knjige več, temveč tudi v tem, da jih imamo preveč. Tudi to je oblika fragmentacije. O ustavi tudi kakšen strokovnjak kdaj meni, da je skrpucalo, ki je nastalo kot kakšen aktivistični manifest – v opojnem stanju, na hitro, napol domišljeno. Če to drži, je sklicevanje nanjo v smislu kritične interpretacije kvečjemu vredno posmeha. Interpretacije ustavnega sodišča so pogosto nerazumljive in tudi protislovne, zunaj pravosodja pa se redko kdo sploh sklicuje na ustavo. Čemu le?

Boj za interpretacijo je relikt iz drugih časov in danes skoraj nima več učinka. Vsakdo lahko trdi kar koli, tudi brez argumentov, in postavi svoje trditve enakovredno, z ramo ob rami ob tiste, ki imajo argumente. Z drugimi besedami, argument nima nobene politične moči ali pa le majhno. Puhlica o »pluralizmu mnenj« je prispevala k temu, da nam danes vladata demagogija in populizem. Velja mnenje, ki ima največ pristašev.

Saj ne da bi »moč argumenta« sama po sebi zagotavljala uravnoteženo politiko. Je precenjen pojem (medtem ko je »argument moči« podcenjen), ker je tudi sama odvisna od tega, kako argument »sede«, kako se ujame z rezoniranjem občinstva. Zagotavlja le racionalno politiko. Zato celo zgodovinski fašizem ni bil brezglav sistem. Tudi najbolj brutalne akcije so bile nekako utemeljene. Danes pa nam grozi fašizem brezglavih akcij in »različnih mnenj«, ki spodbujajo drug drugega k vse bolj skrajnim pobudam. O vladnih utemeljitvah ukrepov ni, da bi izgubljali besede. Najmočnejši argument je: »To od nas zahteva EU.« Vse drugo je megla. Različnih barv. Žal ne mavričnih.

V takih razmerah je težko biti konstruktiven. Še več, v takih razmerah alternativa ni mogoča. Alternativa čému, navsezadnje? Če brezglavi politiki, potem bi morala alternativa govoriti preudarno, tehtno, argumentirano, prav o tem pa smo rekli, da ne doseže občinstva. Če skrajni politiki, bi morala delovati zmerno, »sredinsko«, kar ni v naravi pozicije, ki se ima za alternativno. Politična alternativa je lahko le odvzem oblasti iz rok sedanjih političnih elit in oblikovanje novih, po novih merilih, se pravi, popoln prevzem oblasti. Za to pa je treba uporabiti mehanizme, s katerimi se v tej državi pride na oblast in jo obdrži – korupcijo, nepotizem, klientelizem, politični umor, medijski prisilni jopič... Zato pravim, da alternativa ni mogoča. Ali pa pričakujemo, da bo ljudstvo ob besedah političnih alternativcev doživelo kolektivno razsvetljenje? No prav, ni nemogoče, le malo verjetno.

Če natančno pogledamo, politične alternative sploh nimamo. V opisnem pomenu besede so že sedanje politične stranke druga drugi »alternativa«. Imamo pa politična gibanja, ki jih lahko nekoliko primerjamo z novimi družbenimi gibanji v osemdesetih. Toda diskurz današnjih gibanj je dolgočasen, pompozen, še slabši od diskurza političnih elit, ki so že dojele, da je atraktivnost (tudi v debilnih oblikah) pomemben del uspeha. Nekaj tu manjka – prav tisto, čemur bi lahko rekli »alternativa« v pomenu, ki izhaja iz NDG.

NDG so seveda bila politično gibanje (še bolj, kakor so mislila, da so), niso pa bila samo to. Niti niso bila v prvi vrsti politično gibanje. Ne, najprej so bila umetniško gibanje. NDG so nasledek umetniške akcije. Danes so od tega ostale le geste (denimo Fawkesova maska iz filma V for Vendetta), uporabljene za politične izjave. Pri NDG pa je bila, prav narobe, politična izjava nadaljevanje in dovršitev umetniške akcije. To je popularizirala zlasti skupina Laibach (a še zdaleč ni bila edina). Za to, da so postali »državni umetniki«, so soustanovili kar svojo državo (»državo NSK«).

Kako pa je danes z umetniško alternativo? Nekaj ostankov je na Metelkovi, kjer se je uspešno fragmentirala. Mislim, da je zapostavljanje Metelkove vse od zasedbe težko kaj drugega kot izraz strahu ali zadrege zaradi »norega sorodnika« (kot bi rekel Žižek, derivat istega umetniškega gibanja), ki je hkrati zaslužen za to, kar imamo. Ali kriv, če pogledamo z druge strani.