Vse bolj postaja jasno, da je Dušan Zorko vodenje Pivovarne Laško prevzel tudi zato, ker se je želel izogniti (pred)kazenskim postopkom, povezanim s spornim financiranjem lastninjenja Pivovarne Laško.
To dokazuje dokument, ki smo ga pridobili v uredništvu Dnevnika. Gre za »Povzetek relevantnih dejstev o navodilih obvladujoče družbe Pivovarna Laško«. Tega so 11. septembra 2009, le dober mesec dni po tistem, ko je Zorko na čelu pivovarne nasledil Boška Šrota, podpisali vsi najpomembnejši vodilni iz podjetij skupine Laško. Poleg Zorka še prva finančnica Pivovarne Union Mirjam Hočevar, direktor Radenske Zvonko Murgelj, nekdanja prokuristka Radenske Olga Smej, nekdanji direktor Fructala Toni Balažič, ki je danes na čelu Mercatorja, nekdanji član uprave Fructala Drago Kavšek, zdaj član uprave Mercatorja za finance, in tedanja izvršna direktorica Dela Mojca Jazbinšek Volk. Vsi našteti so še nekaj mesecev pred tem na veliko sodelovali pri odobravanju nezavarovanih posojili, ki so jih Pivovarna Union, Radenska, Fructal in Delo nepovratno nakazovali Šrotovim podjetjem. Ta so z njimi pokrivala zapadle obveznosti v prvi polovici leta 2009, ko se je Šrotov imperij pod pritiskom bank začel podirati.
Kako so se Šrotovi direktorji oprali odgovornosti
Za podpisnike je bil dokument očitno tako pomemben, da so ga celo notarsko overili. Iz besedila dokumenta je razvidno, zakaj so to storili. Vseh sedem podpisnikov, ki so v Šrotovem času sedeli na ključnih položajih v pivovarski skupini, je namreč z njim skušalo dokazati, da s posli padlega »tajkuna«, ki so jih takrat že začeli preiskovati kriminalisti, tako rekoč niso imeli nič. Da so bili kljub temu, da so bili na čelu ali v vrhu podjetij iz skupine Laško, zgolj izvrševalci Šrotovih navodil. In da so upravičeno verjeli, da bodo njihova podjetja denar, ki so ga posodila družbama Infond Holding in Center Naložbe, dobila nazaj. Povedano preprosteje, Zorko in preostali nekdanji člani Šrotove ekipe so se s skupnim podpisom dokumenta skušali oprati lastne odgovornosti pri finančni operaciji, ki je skupino Laško stala več kot sto milijonov evrov.
Skoraj pet let pozneje je jasno, da so bili v svoji nameri uspešni. Številna pravna mnenja, ki jih je plačala pivovarna, so skupaj z dokumentom, ki ga je Zorko vnaprej poslal tudi avtorjem posebne revizije posojilnih poslov iz družbe BDO Revizija, očitno padla na plodna tla pri tožilstvu. Danes na zatožni klopi zaradi nezakonitega financiranja lastninjenja pivovarne sedi le Šrot, ne pa tudi njegovi nekdanji operativci. V sodnem procesu je tako prišlo do nenavadnega protislovja. Tožilstvo zlorabo položaja in opustitev skrbnosti očita le Šrotu, ki v Pivovarni Union, Radenski in Fructalu ni imel izvršne funkcije, ne pa tudi direktorjem, ki so po zakonu o gospodarskih družbah dolžni posle družbe voditi samostojno in na lastno odgovornost. Tudi izgubljenega denarja Pivovarna Laško v premoženjskopravnem zahtevku ne terja od oseb, ki so se podpisovale pod posojila, ampak od nekdanjega direktorja Infonda Holdinga Matjaža Rutarja in Šrotove desne roke Vesne Rosenfeld.
Sedmerica brez lastne volje in pameti?
Kako je sedmerici nekdanjih Šrotovih sodelavcev to uspelo? Očitno tako, da se jim je uspelo prikazati za popolne nevedneže brez lastne volje. Kot take jih namreč prikazuje dokument, ki so ga podpisali sami. V njem piše, da »ima obvladujoča družba Pivovarna Laško pravico dajati navodila odvisnim družbam«. Kot so navedli, je to direktorjem podjetij iz skupine Laško »na posebnem sestanku 8. maja 2009 povedal Boško Šrot«. »Dejal je tudi, da glede tega nimamo kaj spraševati,« so zapisali v skupni izjavi in celo priznali, da »smo delovali kot dejanski koncern«.
A pri tem velja spomniti, da Pivovarna Laško leta 2009 statusnopravno ni bila koncern, ampak skupina samostojnih podjetij, zato njihovi vodilni niso bili zavezani obveznim navodilom iz Laškega. Ravno nasprotno, vsako od njih je imelo svojo upravo in nadzorni svet. Prav to dejstvo je v zadnjih letih večkrat zmotilo tudi Zorka, ki je lastnike in banke večkrat neuspešno skušal prepričati, naj pristanejo v preoblikovanje domače pijačarske skupine v koncern. Njegov argument: na tak način bi znotraj podjetij lažje »prelivali« finančne vire. A Šrot s tem že leta 2009 kljub zakonskim oviram ni imel težav – prav zaradi pomoči Zorka in sodelavcev.
Dobro plačani Šrotovi direktorji, med katerimi je večina ekonomistov, prav tako očitno niso vedeli, da denar nakazujejo v vrečo brez dna. Že na zadnji dan leta 2008 je imel Infond Holding, ki so mu banke kmalu za tem zasegle delnice Laškega in Mercatorja, ob 54 milijonih evrov kapitala skoraj 430 milijonov evrov kratkoročnih obveznosti do bank. Kljub temu je odgovornim v Pivovarni Union, Radenski in Fructalu zadostovalo že zagotovilo Šrota in Andrijane Starina Kosem, da »bodo vsa posojila nedvomno in v roku poplačana«. Slednja je finančnikom teh podjetij »večkrat zagotavljala, da so sredstva na poti«. Šrotu so direktorji, ki bi morali presojati tveganja, na besedo verjeli vse, med drugim tudi, da bodo v Laškem kljub »vojni« z bankami dobili nove dolgoročne vire financiranja. Prav tako so podpisovali vse, kar jim je dal na mizo. Tudi »dokumentacijo, ki je posojila Pivovarne Union in Radenske Infondu Holdingu in Centru Naložbam iz kratkoročnih spremenila v dolgoročna«.
Zorkove skrivalnice v letnih poročilih
Bi se lahko Šrotovi direktorji v danih okoliščinah odločili drugače? Zagotovo, saj bi morali delovati v dobro svojih podjetij, ki so zaradi posojil ostala na suhem. Da to drži, dokazuje primer nekdanjega direktorja Radenske Tomaža Blagotinška. Ta je januarja 2009, tik preden je Šrot v posojilno operacijo vključil Radensko, zaradi nestrinjanja z izčrpavanjem podjetja nepreklicno odstopil s položaja. Zamenjal ga je Zvonko Murgelj, eden od sedmih podpisnikov dokumenta. Nekaj mesecev pozneje je Radensko zapustila tudi Olga Smej. Prav tako so odgovorni v podjetjih »pohodili« najmanj en člen zakona o gospodarskih družbah. V letnih poročilih bi morali pojasniti, ali je podjetje »pri vsakem pravnem poslu dobilo ustrezno vračilo« in ali »je bilo s tem, ko je bilo storjeno ali opuščeno dejanje, prikrajšano«. Tega denimo v Unionu niso storili. V poročilo za leto 2008 so zapisali celo, da v poslih s Pivovarno Laško niso storili »nobenega dejanja, ki bi pripravilo družbo, da bi opravila zase škodljiv posel«. A že v poročilu za leto 2009 si je Zorko premislil. V njem je razkril za več strani spornih posojil. Tudi tista iz leta 2008.
»Državni tožilec je pri svojih odločitvah samostojen in neodvisen. V obravnavani zadevi vam trenutno več informacij ne moremo nuditi,« so nam na specializiranem državnem tožilstvu odgovorili na vprašanje, zakaj v kazenski postopek, povezan s spornimi posojili, niso zajeli odgovornih oseb v podjetjih skupine Laško. »Pravnih zadev, ki so v postopkih, ne komentiramo,« pa so nam včeraj sporočili iz Laškega.