V začetku leta je bila glasba prepovedana na severu Sirije. S Kube prihajajo poročila o preganjanju punkerja ter pretepanju in zapiranju hiphoperjev. Lani so poročali o usmrtitvi desetih glasbenikov v Severni Koreji, o neonacističnem umoru grškega glasbenika, o zaprtju devetih glasbenikov v Tibetu in dveh raperjev v Tuniziji, o kalvariji članic Pussy Riot v delovnem taborišču in njuni izpustitvi. O cenzuri poročajo z vsega sveta, vključno z Evropo in ZDA. Lani je problematika umetniške svobode izražanja prvič prišla na dnevni red sveta Združenih narodov za človekove pravice. K temu je veliko prispevala organizacija Freemuse, ki že desetletje in pol redno beleži in obvešča o zatiranju, preganjanju, zapiranju glasbenic in glasbenikov po svetu. Spremljanje in analiziranje stanja na svetovnem terenu je leta 2011 razširila na aktivno zaščito in zagovarjanje svobode umetniškega izražanja. Je pobudnica globalne mreže za umetnost in svobodo ustvarjanja Artsfex. Ena od globalnih akcij, pri kateri ima tudi prste zraven, je Music Freedom Day. Letos jo obeležujejo v ponedeljek, 3. marca, ko Aktiv poslušalcev in poslušalk pridružuje Ljubljano tej razpredeni mreži dogodkov po mestih sveta in v klubu Gromka prireja pogovor o glasbi med svobodo in cenzuro s spremljevalnim programom. Na ta mednarodni dan glasbene svobode se že več let prirejajo in odvijajo koncerti, predavanja, simpoziji, pogovori, filmske projekcije. V medijih se objavljajo oddaje in prispevki, namen vsega pa je informirati širšo javnost o problemih glasbenic in glasbenikov po svetu in opozarjati na kratenje njihovih pravic. Njihove (z)godbe pripovedujejo, kaj vse so oblastniki malih in velikih totalitarizmov sposobni storiti, da bi zatrli svobodo izražanja.
Orožje svobode
Avgusta 2012 so islamski skrajneži v severnem predelu Malija razglasili strogo šeriatsko pravo in med drugimi zapovedmi prepovedali izvajanje, predvajanje in poslušanje glasbe. »Uničujejo našo kulturo,« se je odzval sloviti in svetovno znan malijski pevec Salif Keita. »Če ni glasbe, ni Timbuktuja, to pomeni, da ni več kulture v Maliju.« Prepoved glasbe je bila strel v srce zahodnoafriške kulture, ki ne obstaja brez glasbe. »To je edina kultura na svetu, ki ima razred glasbenikov v družbi (grioti, op. p.). Kultura se že stoletja prenaša z matere na hčerko, z očeta na sina. (…) Kljub grozljivosti konflikta so se malijski glasbeniki uprli prepovedi. Namesto da bi odložili svoje inštrumente, so se odločili za latentno borbenost,« so opozorili ustvarjalci nastajajočega dokumentarca o boju malijskih glasbenic in glasbenikov, ki prihaja na platna v letošnjem letu. Osrednji obrazi filma They Will Have To Kill Us First (Najprej nas bodo morali pobiti) so pevka Fadimata Walet Oumar - Disco iz žensko-moške devetčlanske zasedbe Tartit; mojstra na koru Toumani in Sidiki Diabaté, oče in sin, ki nadaljujeta čez sedemdeset generacij dolgo družinsko tradicijo griotov; »kraljica puščavskega bluesa« Khaira Arby, avtorica naslova filma, in direktor festivala v puščavi The Festival In The Desert Manny Ansar. Njihove zgodbe so podlaga dokumenta ljudske vstaje za kulturno dediščino in identiteto. Boj za pravico do petja, muziciranja, poslušanja in plesanja je pravzaprav bitka za življenje in kulturo Malija.

(Foto: dokumentacija Dnevnika)