Tem podobne table bi lahko postavili danes. Na njih bi pisalo »Slovenija uvaja nepremičninski davek«. Namesto v divjini bi morale stati v središčih mest, tam, kjer ima geodetska uprava svoje urade. Služile bi opozorilu pred gnečo v uradih, zaradi katere obiskovalci postajajo na ulicah, zato morajo vozniki voziti previdno. In opozarjale bi na nevarnost, da kakšen od razjarjenih davčnih zavezancev neprevidno stopi na cesto ali se v afektu znese nad najbližjim, kar mu je pri roki.

Slovenija seveda nepremičninskega davka ne uvaja, davek je že tukaj, v njegove posledice pa se uvaja država. Posledice – tiste, zaradi katerih so srečanja davčnih zavezancev v pisarnah geodetske uprave razprodana do konca meseca, zaradi katerih si ljudje jemljejo dopuste, da bi lahko tekali od enega državnega urada do drugega, in tiste, s katerimi so do sedaj zaslužili kvečjemu notarji in odvetniki – so take, da jih je utemeljeno popisati z dvema trdima besedama.

Prva primerna beseda je – tiranija. Tiranija je nasilje, ki ga izvaja država nad svojimi državljani s tem, ko morajo ti zanjo opravljati njeno delo. Delo države. Pod pretnjo glob zbirati in preverjati podatke, dopolnjevati njene nepopolne ali neažurirane evidence (tja do evidenc o umrlih) in jo opozarjati na napake, zato da bi jim država lahko zaračunala pošten (pošten tako in drugače) davek. V večini primerov terja od nas opravila – sploh ne zelo enostavna, vsekakor pa zelo zamudna in zato draga – iz časov marijaterezijanske državne uprave. Prisiljeni pa smo jih izvajati v 21. stoletju, ko že vemo, da bi lahko ta dela opravila ekipa sistemskih inženirjev, pameten program, strežnik in povezave, vzpostavljene med geodetsko upravo, zemljiško knjigo, pisarnami upravnih enot, davčno upravo in vlado. Toda, zakon o davku na nepremičnine je takšen, da je bila z njim vloga strežnikov dodeljena nam, državljanom. Politološki jezik zmore to situacijo opisati še bolj precizno: država, ki naj bi bila servis državljanov, je iz državljanov naredila lasten servis. To je torej tiranija.

Druga beseda, ki kliče po uporabi, je – plenjenje. To je stanje, v katerem bi družina, katere člani bi sociologi prepoznali kot srednji razred, državi plačala za najmanj eno povprečno neto plačo nepremičninskega davka na leto (družina iz višjega razreda pa enako, če je le svoje prihodke raje kot v nepremičnine v Sloveniji vlagala v jahte, dragocenosti, vrednostne papirje ali vile v tujini). Je bil to res cilj uvedbe nepremičninskega davka? Plenjenje je tudi stanje, v katerem so državljani v prizadevanjih, da bi se izognili tovrstnemu ropu, po več sto evrov porabili za vse mogoče pravne obvode, v katere jih je prisilila država, z napovedjo sprememb zakona o davku na nepremičnine (ukinitev načela rezidenčnosti) pa jim grozi, da bo ta njihova »investicija« postala nesmotrna. Skozi okno zmetan denar za notarske usluge, pogodbe in sodne takse bo na koncu razumljen kot božja kazen za pripravljenost ljudi, da se podredijo nori državi, ki je od njih terjala friziranje podatkov in gradnjo Potemkinovih vasi. Obstaja še tretji vidik te nerazumne plenilske politike, ki ga lahko po napovedani odpravi razlikovanja med rezidenčnimi in nerezidenčnimi stanovanji, zgostimo v vprašanju: Koliko že so stali informativni izračuni geodetske uprave, ki bi v primeru nerezidenčnih nepremičnin postali brezpredmetni? Koga sploh plenite, sami sebe, nas ali kombinirano vsakogar po malo?

Sklep je preprost: davek na nepremičnine je za to vlado to, kar je bil za Janševo zloglasni ZUJF – politični poraz in pravna sramota.

A žrtev ne dovolj domišljene uvedbe nepremičninskega davka – med katero je vlada, zato da bi država lahko izpolnila obljube »Evropi« in zakrpala proračun, preslišala vsa opozorila, da je nova regulativa pomanjkljiva in neizvedljiva – je na koncu tudi vlada sama. Javnomnenjska podpora se ji je znižala, opozicija jo reže kot salamo, in bolj ko poskuša z zasilnimi rešitvami zamaskirati lastne napačne odločitve, bolj je v tem početju smešna. Kajti tega, da ni vedela, da je skladnost zakona z ustavo vprašljiva, pobiranje davka pa zaradi pomanjkljivih evidenc neizvedljivo v načrtovanem obsegu, vlada ne more trditi. Taka opozorila so se od jeseni naprej vrstila, a jih kabinet ni želel slišati. Zgolj za primer: nekdanji prostorski minister Miha Jazbinšek, ki je izrazito dobronamerno javno svetoval vladi, kako naj zasnuje zakon, je novembra lani v Objektivu zapisal: »Zakonodaja iz časov Janše, Bajuka in Viranta ter praksa, ki je temu sledila, sta rezultirali v takem registru nepremičnin in modelih vrednotenja, da še danes ni operativen za potrebe zakona o davku na nepremičnine.« A če že premierka, finančni minister in vladne stranke niso brali časopisov (vendar so jih!), so zagotovo slišali, kaj je oktobra 2013 izjavil njihov vladni kolega Karl Erjavec: »Zakon je slab, ima veliko pomanjkljivosti, vendar je (izvršilni odbor DeSUS, op.M.L.) zaradi politične in vladne stabilnosti sprejel sklep, da sprejmemo kompromisni predlog vlade.«

Danes smo soočeni s posledicami stališča, da je politična stabilnost sama na sebi tako velika vrednota, da je državi v njenem imenu dovoljeno sprejemati slabe zakone. Oziroma smo tam, ko državljani služimo državi in je ljudstvo v lasti oblastì.