Ste ribiči lažnivci ali ne?

Malo te posebne ribiške nabuhlosti in pretiravanja, kako je vse lepo in sije sonce in potujejo oblaki in ta borba z ribo, ki vleče ko traktor, že imamo, jasno. A je to seveda tudi stereotip, kot tisti o lovcih, ki naj bi bili pijana banda, ki gre skozi gozd v gostilno. No, lažejo tudi kirurgi in odvetniki … pa golfisti, joj, ti so šele lažnivci, še hujši kot politiki…

In kako nas torej vendarle ujamete na muho?

Dosti časa posvetim konstruiranju zgodbe in zelo malo časa dogajanju, to se mi potem zapiše zelo hitro, in mogoče je zato toliko pretiravanja in laganja. Veliko operiram s stvarnimi podatki, z zgodovino, datumi, milijonkrat preverjam kakšne reči. S tehniko pisanja skušam prepričati bralca v resničnost, potem pa mi je je dovolj in jo zapustim in začnem nakladati nemogoče reči. (smeh) To je še posebej očitno pri zgodbicah z ribjo mitologijo ali v tisti o svetem gralu in skrinji zaveze, ki sem ju lociral kar v tolmun Ljubljanice, kjer so res odkrili neko prastaro puščico, pa rimski čoln, zato se je na neki način to mitsko mesto ujelo s temo zgodbe. Ali pa cerkvica v Hrastovljah, kjer naj bi bilo po legendi v temeljih nekaj spravljeno, na to pa nanašam izmišljene zgodbe. Sicer pa jaz nikoli ne vem, kaj pišem.

Hočete reči, da se vam dogaja to, kar so nadrealisti imenovali avtomatsko pisanje?

Nekaj takega, ja. Pogosto si izmislim naslov, in ta me potem pelje. Nekoč sem poslušal po radiu, kakšne težave je imel Hemingway z naslovi. Meni naslov kar šine, v eni izmed zgodb celo razložim, kaj je naslov.

Kdaj ste sploh začeli pisati? Prva knjiga vam je izšla pred petimi leti, do tedaj pa smo vas poznali kot izvrstnega snemalca.

Začel sem med vojaščino z zapisovanjem vseh bedarij, ki so mi brodile po glavi, in nadaljeval nekaj časa po tistem, ko sem slekel uniformo. Nastal je zajeten, gostobeseden preplet zgodb, ki pa je bil najbrž samo dober trening za starejšo gospo tipkarico, ki je morala tisti špeh pretipkati. Potem sem se za dolgo časa posvetil snemanju, vendar sem si vseskozi zapisoval dogodivščine s snemanj in pogostih potovanj. Leta 2005 sem postal eden izmed treh urednikov ob izidu zbornika vrhniške ribiške družine, pa sem moral napisati nekaj poučnih stvari o ribolovu, o Ljubljanici in o naših vrhniških ribiških legendah. In mimogrede sem napisal še eno zgodbico.

Pisanje mi je spet postalo všeč. Tako sem napisal prvih sedemnajst zgodbic. Med nekim snemanjem sem se spoprijateljil z žensko, ki sem ji zjutraj poslal po elektronski pošti prvo zgodbico. Bila ji je všeč in teknila je h kavi. In tako vsako jutro, dokler mi jih ni zmanjkalo in sem moral pisati nove, da je imela kaj brati. Ko jih je bilo 69, sem ugotovil, da bi bilo fino, če ne bi ostale v računalniku. Nadaljevanje je tudi zelo zanimivo in ga bom nekoč mogoče popisal. Vsekakor bo v tej zgodbici nastopil tudi Zdravko Duša, kot dobri duh iz steklenice.

Omenili ste Hemingwaya, še enega ribiča, pa me zanima, kaj vi berete?

Brat mi je rekel, da pišem debelejše knjige, kot sem jih kadarkoli prebral. No, zmotil se je. Nekoč sem prebral Gospodarja prstanov in Sajetov Belogardizem. Drugače pa imam rad stvari, ki so posledica duhovitosti, po drugi strani pa imam rad tudi duhovnost, občudujem pa tisto delo, kjer se oboje združi. Zmeraj sta mi bila všeč Gabriel García Márquez in Kurt Vonnegut, občasno Bukowski, Harms, Arto Paasilinna. Bulgakov. Brautigan pa se je prej ustrelil, preden je napisal kaj več. V bistvu sami stari zajebanti. Ampak ne zdi se mi pomembno, kaj berem, bolj me zanima, kaj poslušam, kakšne filme gledam. In s kom se družim. Branje je samo del te duhovne hrane. Strašno si želim ponovno prebrati Cankarja, zlasti Podobe iz sanj in Moje življenje.

No, zdaj sva na točki, kjer je treba priznati: ribištvo je voda vaših zgodb, čolni, ki plujejo po njej, pa govorijo o vsem mogočem. Na primer o slikarstvu, o srečanju Jožefa Petkovška in Jurija Šubica v drugi polovici 19. stoletja v Parizu…

Kjer me je spet zagrabilo, da bi to dogajanje povedal po svoje, da bi odprl neko drugo možnost razvoja dogodkov. Resnično dejstvo je, da je Petkovšek v Franciji financiral Šubica, ki je bil rahlo nadut, ker se je zavedal svojega talenta, o Petkovšku pa ni imel pretirano dobrega mnenja in je bratrancu napisal, da Petkovšek »ne bo pulfra odkril«. In res se je potem Petkovšku utrgalo in je odšel, Šubicu pa prepustil atelje. In res je v tem času prišel v Pariz Van Gogh, okoli pa je res lomastil Toulouse-Lautrec. Njihovo srečanje je torej teoretično možno, jaz pa sem tej možnosti malo pomagal. Tako kot bi bilo možno, da bi Šubic čez Petkovškovo ribiško sliko naslikal svojo lovsko…

Še posebej, če je stvarnost zelo fikcijska: da obstajata dve Šubičevi sliki Pred lovom, se je potrdilo lani, ob razstavi slovenskih impresionistov v Parizu, ko so jo prinesli iz nekega muzeja v Niortu.

Točno tako, resnične zgodbe so ravno tako neverjetne.

Kako vam je uspelo omehčati urednika, da izda dve čez 400 strani debeli zbirki zgodb, ko pa založbe izdajajo celo romane glede na njihovo dolžino?

Nekako nisem mogel pristati na to, da bi nekaj zgodb zmetali ven, in sem raje čakal nekaj let, da je Zdravko Duša na Cankarjevi založbi omehčal druge. (smeh) V zgodbah je namreč vse prepleteno, ponavljajo se nekateri deli, liki, druga knjiga se sklicuje na prvo, pri krajšanju bi se podrla vsa zgradba. Že tako sem veliko zgodb vrgel ven, predvsem krajše, ker so v tej drugi knjigi predvsem daljše in stilsko bolj enotne. Čim vtakneš junaka v neko okolje in mu vdahneš neko posebno življenje, moraš z njim nekaj narediti. In zelo veliko mi je do tega, da bi bil prepričljiv, pa če sem ga potunkal še v tako sranje. Prva knjiga pa je bila bolj razbita, od pravljic, povesti, esejev do poskusa krajšega romana, pesmic, izštevank.

Na to slogovno mrežo pa nanašate marsikaj, socialno tematiko marginalizacije, kriminala…

To sem ugotovil šele, ko sem zgodbe prvič prebral v enem kosu, namreč, da veliko govorim o nestrpnosti, drugačnosti, veliko je tujcev, ki so frustrirani, kot na primer zgodba Kam gredo mrtvi Kitajci?, kjer se stereotipu o tem, da nikoli noben Kitajec ne umre, ker njegove dokumente vzame nekdo drug, prilepijo podzavestne prvine.

Mene je očarala tudi ta biološka plat knjige, ti natančni in zelo poetični opisi in poimenovanja vodnih rastlin ter živali, ta poseben jezik in ta skriti mikrosvet tolmunčkov.

To je star jezik, ribiški in naravoslovni, če razstaviš ptiča, ima vsak perešček svoje ime, vsak delček ribe tudi, vsako bitjece v vodi, vse je poimenovano, ta nabor je ogromen, le da teh besed ne pozna več kot peščica ljudi. A se je s temi besedami krasno igrati; včasih si tudi kakšno izmislim, na primer pipki, migljavke, pa kakšno krajevno ime je tudi moje (smeh). A ta arhaični jezik prepletam s slengom, da vse skupaj dvignem iz varne starosvetnosti.

Sta si dober ribič in dober pisatelj podobna?

Vsekakor, oba morata biti predvsem opazovalca, človek se mora zavedati, kaj se dogaja v prostoru okoli njega. Če se sprehajaš po pokrajini, če gledaš v nebo ali v travo ali vodo, moraš vedeti, kaj opazuješ, in šele potem lahko popolnoma uživaš v življenju. Če se sprehajaš po mestu in veš, kateri arhitekt je zgradil kakšno stavbo, kateri kipar je naredil kip, če poznaš zgodovinske okoliščine in lokalne štose, je pot veliko bolj zanimiva, kot če nič ne veš.

So ribiči poznavalci ali pa jih zanima le ulov?

Velika večina je kar osveščena, so tudi veliki poznavalci živali, gob, rastlin, pravi ribiški sladokusci, ki ob vodi preživijo ves dan in tja ne gredo samo zato, da bi ven metali ribe. Seveda je smisel početja lov ribe, ki se ne pusti ujeti, a to ni edini cilj. Smisel je tudi to, da greš v samoto, tišino, da te voda malo spere, da pozabiš na vse drugo.

Vam misli med mirovanjem in čakanjem ne tavajo nazaj, k vsakodnevnim temam?

Ne, ker potem ne moreš ničesar ujeti. Treba je biti na preži, ribo je treba ves čas opazovati.

Kaj pa to stanje v mrzli vodi, imate kaj revme?

Včasih je to bil problem, zdaj pa z neoprenom oziroma goroteksom mraza ne čutimo več. Seveda nekaj temperature doda strast.

Vas kaj peče vest, ko ribe pobijate?

Ne.

Kako da ne? Tam lepo živijo mirno življenje v skrivnih tolmunčkih, potem pa dobijo strašen kavelj v grlo!

(smeh) Isto naredijo tudi vsakemu pujsu, le da pred tem nima lepega življenja. Zato ribo pokončam hitro in z nekim spoštovanjem, ne mrcvarim je.

S čim jo?

S količkom. Vzamem pa jo iz vode tam, kjer ne povzročam iztrebljanja populacije.

Bi lahko ustrelili srno?

Ne. Zato pa nisem lovec.

Ali ni ta hierarhija hipokrizija, enaka tisti, da jemo meso, a se zgražamo nad ubijanjem živali? Ljubka srnica ne, sluzava riba ja?

Ubiti srno je večja odgovornost, lahko jo le zastreliš in ji povzročiš strašne muke.

Je ribištvo v porastu, bi lahko opustošili ribje populacije?

Ribištvo je v upadanju, ker stane, v krizi pa zanj denarja ni. Že oprema nekaj stane, potem pa še dovolilnice v komercialnih revirjih, te stanejo od 25 do 100 evrov na dan. Za ribiške družine pa je tudi treba plačati članarino.

Je zato toliko »ravbšicev«, pogostih junakov vaših zgodb?

To je eden od razlogov, a vsekakor ne edini. Mogoče prinaša ribarjenje na črno še dodatno porcijo adrenalina, ker mora krivolovec ves čas oprezati za čuvajem…

… ki ga potem v vaši knjigi pokonča ribičeva žena!

Ja, ta ni imel sreče.

Obstajajo različne ribiške kulture?

Nekaj razlik je, na primer v izdelovanju muh.

Izdelovanje muh se zdi v vaši knjigi kot neka mala tiha umetnost, meditativna priprava lovca, ki spoštuje svojo žrtev.

Ja, izdelovanje umetnih muh je spretnost, ki lahko meji na umetnost. To so nekakšni cofki iz dlačic in perja, iz niti in svetlečih trakcev, ki so lahko povsem realistični posnetki žuželk v vseh njihovih razvojnih stadijih. Lahko pa so to domišljijske vabe atraktivnega videza. Lahko plavajo na gladini ali tik pod njo, lahko so potopljene na dno. Nekateri ribiči iščejo v tem popolnost, lahko bi rekel, da je to ritual, včasih posvetijo ribiči izdelavi muhc več časa kot ribolovu. Na koncu dobi takšna umetna muha še ime. Na vrhniškem koncu je znana potopka »Picajzel«. Ta univerzalna potopka vrhunskih lastnosti ima več avtorjev. Osnovna ideja izhaja iz »Mokrega čarnika«, ki ga je izdelal A. Sajevic, in iz Mikijeve »Bakrenke«. Jaz sem na trnkih št. 10, 12, 14, 16 in 18 obdržal najprej medeninasto, potem pa volframovo kroglico z bakrenim, srebrnim ali zlatim nanosom, rjave mike in pavje peresce, ki je obdajalo »Mokrega čarnika«, in dodal svinčeno žico za obtežitev, puh in bakreno žičko iz »Bakrenke«. Mikasto petelinje peresce sem kmalu zamenjal z jerebičjim mehkim perescem, nato pa je Rac, Rado Japelj, zaradi pomanjkanja časa, vezalskega materiala in znanja opustil jerebičje peresce in s svojim načinom življenja poskrbel za ime. Tako je ta vsestranska potopka postala zaščitni znak vrhniških muharjev, ki se pa še vedno niso zedinili v mnenju, katero živalico in v katerem stadiju predstavlja ta umetna vaba v naravi...

Khm, khm … zanimivo, tole s poezijo picajzlčkov! No, zgodba o klanju s harpunami je brez vsake poetičnosti. Upam, da je izmišljena!

Ne, ni, žal. Vse to se res dogaja, tako kot so potapljači res plenili zaklade iz Ljubljanice, kar lepa ekipa fantov, ki so bili tiho, dokler je bilo za vse dovolj, zdaj pa so se začeli oglašati.

Kaj menite o metanju rib nazaj v vodo?

Nekateri menijo, da gre za mučenje živali, kar tudi res je, to popisujem v prvi knjigi; tisti, ki jih spuščamo, imamo zato zdaj trnke brez zalusti, kontrakaveljčka, da ribe manj poškodujemo; s tako ribo je treba ravnati zelo previdno, ne sme se je prijemati s suho roko, da se ji ne zbriše zaščitne sluzi… Najpogosteje jih mečejo nazaj tam, kjer je voda umazana in je riba za jed neprimerna. Drugi pravijo, da je bolje tri uloviti in oditi; ulov je tako in tako omejen. Sam sem otroško ribiško bolezen, ko je bilo treba vse poloviti na kakršen koli način, že zdavnaj prebolel. Če loviš z muho, tako in tako vidiš, katera riba se približuje, koliko je velika, katere vrste je, in lahko muho umakneš.

Sam spuščam nazaj lipane in potočne postrvi, vzamem pa šarenke, ki so tujerodna, invazivna in komercialna vrsta. Te so v vodo spustili prvi ribogojci, leta 1888 je to naredil slikar Franke. Ribiči so, da bi potešili svoje strasti, naredili marsikatero neumnost, podusti donavskega tipa so na primer zanesli v Vipavo, v kateri je živel čisto drugačen tip teh rib. Tudi potočne in jezerske zlatovščice niso avtohtone, prinesli so jih iz drugih alpskih jezer, med prvo svetovno vojno, zato da so oskrbovali fronto. Odnesli so jih tudi na Krnsko jezero, in da so imele kaj jesti, so zraven dali še pisanice, majhne ribice. In tako se podirajo eko sistemi, enako kot se s selitvijo rastlin. Vsaka ladja, ki pripelje v Koper, zraven prinese kakšne alge pa še kaj, zato so nekatere države glede tega sprejele zelo stroge predpise. Te občutijo tudi ribiči.

Na Novi Zelandiji ne smeš imeti škornjev s filcem, ker bi lahko tja zanesel kakšne tujerodne organizme, v Avstraliji na letališču preverijo, ali imaš čiste podplate. Vsekakor pa se mi zdi, da se danes ribiči kar zavedamo, da smo lahko v stiku z naravo tudi veliki onesnaževalci, da tudi ribiči za seboj puščajo onesnaženje.

Prazne pločevinke piva ali tudi kakšno kemijo?

Nekoč se je za utež pretežno uporabljal svinec, zdaj so to pri muharjenju zamenjali z volframom. Sodobni krapolov ima na primer ogromno opreme, cel avto palic, podstavkov, stolov, več signalizatorjev prijema, kjer piska in utripa lučka, če riba prijema, ladjice, na katere naložijo vabo, jo z daljinskim upravljavcem odpeljejo daleč na sredo vode, spustijo na dno in potem lovijo dvajset-, tridesetkilogramske ribe...

Se vi zdaj malo hecate, a vas je spet malo zaneslo in mi zdaj snemate en tak ribiški Robocop/Ribocop?

Ne, ne, res! Krape na ta način lovijo na Bledu, pa po Štajerskem, tam, kjer so večje vodne površine, na Kočevskem jezeru, na jezeru Mola in na Klivniku…

In kdo potem je tiste mastne ribe?

Nihče. Vse spustijo nazaj. Zelo skrbni so. Imajo take posebne ponjave, na katere krapa zapeljejo, mu razkužijo ustnice, ga poljubijo, se slikajo z njim in spustijo.

Vsa ta high-tech oprema, ves ta cirkus, potem pa le poljub mastnega krapa in adijo? Nobene izpolnjene želje, nič za jest? Hm...

Da, to je en prav poseben kozmos, poln napetosti in ljubezni, če bi več vedel o tem, bi bilo zelo zanimivo kaj napisati. To je cel kamp ob vodi, ki pa seveda pusti na bregu sledi, tudi če odpadke odpeljejo.

Iz zgodbic se izrisuje tudi nekakšen zemljevid stanja slovenskih voda, pogosto opisujete onesnažene vode, ki so bile nekoč bistre. Ste ribiči tudi senzorji za spremljanje onesnaževanja?

Res je, da vedno bolj opažaš spremembe. Nekatere vode imajo drug vonj, ker vanjo zlivajo fekalije in druge snovi, polucija je strašanska. Včasih je bil vnos teh snovi porazdeljen, površinska kanalizacija ni naredila toliko škode, ker je bila razpršena, zdaj pa pride umazanija v vodo po ceveh, naenkrat, v velikih količinah. Velik onesnaževalec je seveda kmetijstvo, škropiva, gnojila, pesticidi. Narava pa nikoli ne reagira nenaravno, začnejo se procesi, ki se jih prepozno začnemo zavedati. Bil sem eden izmed popisovalcev malih onesnaževalcev v okviru evropskega projekta, leta 2005 smo obdelali Ljubljanico, potem pa še vse pritoke. Prehodili smo celotno omrežje od izvirov do izlivov in natančno videli, da je voda onesnažena že pri izvirih.

Z obljubo o kopanju na Špici torej ne bo nič?

Kot kaže, ne, jaz se ne bi kopal v njej, videl sem, kaj vse se vanjo zliva. Ljubljanica ima sicer veliko samočistilno moč, ki je odvisna od podlage, od mikroorganizmov, ki razkrajajo biološko onesnaženje. Bolj problematično pa je kemično onesnaženje, nad katerim nimamo nadzora, enako kot ne nad hormoni. Sreča v nesreči je, da se je zaradi propada industrije za Ljubljanico položaj vsaj malo izboljšal.

V vaših opisih se zelo čuti oko, vaš poklic filmskega snemalca, kot bi približevali sliko, se potapljali v detajl. V zgodbi Rikverc nam film celo prevrtite nazaj.

Moj poklic je opazovanje, biti na preži, kdaj dogodke tudi malo pospešiti, kdaj vrniti, pokazati neko občo sliko in potem iz nje iztrgati detajl. Mislim, da ima vsak total svoj detajl in vsak detajl ima svoj total, v vsakem detajlu pa najdeš še nekaj manjšega, če greš v povečavo.

Ko govorite o totalih, zgodba o Narku Mandiću, ki se nakadi do te mere, da frči okoli Machu Pichuja, je tak total, tak posnetek iz zraka. Kjer poimenujte vsak zavoj reke, vsako dolino in vzpetino.

In kakšen užitek je v tem potovanju! Od tod ta podatkovna driska, ko pišem, neizmerno uživam, enako kot takrat, ko zares potujem. Prepotoval pa sem zares veliko. In Narko Mandić z enakim užitkom potuje tudi od Josipdola do Čadovelj. Kot kondor. Sliši šelest svojih lastnih peres. In prava potovanja so v glavah. Lahko se zgodi, da ljudje nekam grejo, pa jim s te poti ne ostani nič razen fotografij. Danes je potovanje preprosto, greš na avion ali pa zakurblaš google in ugotavljaš, kje frčiš! Malo zumiraš na kakšen detajlček…(smeh)

Kako bi definirali mejo med obrtjo in umetnostjo v vašem poklicu? Jo določa žanr?

Vsekakor. Delam na televiziji in televizija je industrija, tu gre v veliki meri za obrt, razen pri dokumentarnih formah, kratkem filmu, televizijskih filmih, nadaljevankah… Seveda pa morajo biti te stvari narejene s posluhom, z občutljivostjo za estetiko. Dobro moraš izkoristiti svetlobo, kompozicijske prvine... In šele kasneje se to morda ujame v nekaj, kar gledalci prepoznajo kot umetnost.

Še tako genialen snemalec pa iz slabe nadaljevanke ne more narediti umetnosti?

Ne, ker je potem ta estetika le dekoracija. In obratno, če je dober scenarij slabo posnet, je smet.

Prešernove nagrade torej ne morete dobiti?

O, lahko, zdaj pa sploh! (smeh) Jo je že dobil, pred leti, Žaro Tušar, za Cvetje v jeseni. Edini televizijec med filmarji! Pa Kališnik starejši in Rudi Vaupotič, De Gleria in Karpo Godina. Takrat so pred film še dodajali besedo »umetniški«.