Če rečemo, da je estetska privlačnost in visoka gledanost otvoritve v Sočiju posledica politike, ni treba, da zraven ponovimo, da so bile te igre darilo, ki ga je Putin namenil samemu sebi. Bile so več: bile so darilo, ki ga je mednarodni olimpijski komite namenil Putinu zato, da bi obdaroval samega sebe. Za prirejanje letnih iger je kar nekaj gneče, za zimske pa ni vrste, in celo zimskošportna središča, ki jim ne bi bilo treba kaj dosti vlagati v zidavo in pripravo, ker vse že imajo, se jih otepajo. Vložki so visoki, izplen pa precej manjši: zimski športi niso v enaki meri globalni kot nogomet, atletika ali plavanje. Olimpijsko gibanje si ne more želeti boljšega prireditelja od takega, ki si še vedno upa reči: »Naredite najboljše, kar se da, naj stane, kar hoče!« Politika olimpijskih oblasti, da se politika ne sme vmešavati v šport, je prevod doktrine, da se politika ne sme vmešavati v gospodarstvo in posegati v tržne zakonitosti. Vendar so razlogi za olimpijsko zahtevo po nevmešavanju drugačni, in so podobni gledališkemu opozorilu »Tišina! Predstava teče!«, ki se prižge po hodnikih, da bi vsi vedeli, kdaj je treba hoditi po prstih. Podobni so tudi karnevalskemu obredu, ko župan ključe mesta za čas pustovanja preda voditelju šem, katerih ena postane tudi sam. Politika vrhunskih športnih prireditev, olimpijad pa še posebej, je namreč politika spektakla.
Kadar stojim sam pred sliko v galeriji in jo občudujem ali pa tudi ne, to vsekakor ni spektakel. Že otvoritev razstave pa je lahko mali spektakel, kjer se moraš prikazati, da bi te drugi videli, da si tam, pa tudi, da bi te videli, ali uživaš v tej umetnosti ali ne. Je nekaj, kamor moraš priti zato, da boš videl, ali so prišli tudi drugi, predvsem pa, koga ni bilo od tistih, ki bi morali biti tam, in da bi videl, ali v tem, kar je ponujeno, uživajo ali se le pretvarjajo, da se ne bi zamerili. Otvoritvene slovesnosti olimpijskih iger so veličastnejša priložnost, vendar načeloma enaka: spektakel, kjer ljudje gledajo pašo za oči in se opazujejo med seboj, kako uživajo. Tudi tu je v središču ogledovanja in sprenevedanja avtor, torej gostitelj osebno. V Moskvi leta 1980 je bil to Brežnjev, letos v Sočiju pa Putin. Ali obstaja med njima in med otvoritvama kaka podobnost? To vprašanje je bilo na spletu zastavljeno retorično: »Kdaj se bodo ti Rusi končno pridružili modernemu svetu?!« A je bil tudi odgovor retoričen: »V sovjetski Rusiji se ne pridružiš modernemu svetu, ampak se moderni svet pridruži tebi!« Vprašanje z Zahoda in odgovor iz Rusije sta uporabna za obe olimpijadi, vendar je v estetski podobi otvoritev tudi precej razlik, ki označujejo, kaj je prinesla tranzicija. Pri tem lahko pustimo ob strani očitne okoliščine, saj gre pri moskovski otvoritvi za letne olimpijske igre in otvoritev na stadionu, in ostanemo pri dveh podobah, s katerima sta dva ruska režima odgovarjala na bojkot Zahoda. Prva ločnica je že v bojkotu samem. V Moskvi se množica zahodnih in od njih odvisnih držav iger sploh ni udeležila, medtem ko so tokrat pomembni državniki sicer bojkotirali otvoritev, njihove športne vrste pa so se sprehodile v mimohodu. Moskovski bojkot, ki je hotel razvrednotiti tekmovanja, je namreč spodletel na vsej črti. Zato so se tokrat odločili le za to, da znani politični obrazi s svojo prisotnostjo ne bodo potrjevali Putinovega užitka: pri prvem bojkotu je šlo za čisto politiko, pri drugem le za estetsko politiko, kakršno pri nas izraža stavek: »Z vami ne bi niti na tramvaj čakala!«
Pred začetkom zgodovine
Danes je moskovska otvoritev že tako in tako stara 34 let, in to se seveda pozna, če ne drugače, po tehnoloških možnostih, ki podpirajo spektakel. Tisto, kar ostaja enako in poudarja večnost olimpijskega gibanja, je obvezni program, od mimohoda in dvigovanja olimpijske zastave do prihoda štafete, prižiganja ognja in prisege. Vendar je bila moskovska svečanost še vedno telovadna. Sovjetska zveza se je predstavila v podobi dobro uglašenega človeškega stroja, ki izvaja najrazličnejše figure kot en mož. Zaradi vojaškega posega Sovjetske zveze v Afganistanu, ki je bil povod za bojkot, v programu ni bilo trde vojaškosti in so imela poglavitno vlogo mlada in otroška telesa, ki so skušala delovati, kot da bi šlo za razposajeno igro – pa vendar birokratske trdote izvedbe, podedovane po spartakijadah, niso mogli povsem zakriti niti medvedki Miše, ki so prekrili prizorišče kot armada veselih gibov. Sovjetska zveza se je takrat predstavila kot »ruski medved«, vendar je bil ta medved zakrinkan v dobrodušno, smešno nerodno in nenevarno udomačeno žival.
Podoba sodobne Rusije iz Sočija je bila drugačna, in je ob uporabi novih tehničnih pripomočkov praktično povsem opustila staro telovadbo, zato pa je z rahlo humorno, a v obliki spektakla verodostojno zgodbo prikazala nacionalno zgodovino kot zgodovino napredka, torej kot modernistično pripoved, skozi katero se razvija in vedno bolje izraža večna ruska duša, ki hkrati postaja vedno bolj moderna in vključena v globalni svet. Moskovska prireditev je spraševala: »Ali vam ni zdaj žal, da niste prišli?«, sočijska pa: »Ali še vedno mislite, da lahko ignorirate Rusijo?« Obe pa sta zakamuflirali, pa ne povsem, isto misel: »Slej ko prej bomo mi prispeli do vas.« Čeprav je na pogled enaka, ima izjava danes drugačen pomen. Razlika je že med obema režiserjema. Brežnjev je bil, tako kot ves sistem, leta 1980 že utrujen in star. Krožila je šala, da so ga za otvoritev okrepili z metlinim ročajem, da je lahko stal pokonci. Putin pa je sam najboljša reklama za športno življenje in olimpijske vrednote. Moskovska estetika je bila prikaz politike in politika, ki se poslavlja, in podoba Sovjetske zveze, ki vztraja v drugačnosti in se na vse druge požvižga. Letos pa je šlo za politiko in politika, ki še ni rekel zadnje besede, in za Rusijo, ki se je ne da več na noben način izolirati in odmisliti s kako blokado.
Značilen znak sprememb je bil način, kako so izbirali maskoto – Mišinega naslednika. Najprej so imeli referendum v Sočiju, in prebivalstvo je izbralo delfina. Potem so to razveljavili, češ da izbira pripada vsem Rusom, ne le lokalcem, in prejeli kar nekaj predlogov na natečaj. Iz teh predlogov so pred glasovanjem izločili dedka Mraza, ki bi bil sicer gotovo zelo popularen, vendar bi šel tudi po zlu, saj postane po igrah lastnik maskote, ki jo edini lahko trži, mednarodni olimpijski komite. Proti koncu so izločili še gverilski predlog za karikirano podobo žabe, ker je kazalo, da bi utegnil zmagati. Glasovanje o preostalih predlogih je potem prineslo na dan polarnega medveda, leoparda, zajca in za paraolimpijske igre žarek ter snežinko. In na ta izbor je protestiral še vedno živi avtor medvedka Miše, češ, sočijski medved je nesramna oblikovalska kraja. Če vam torej zaradi tega novi medvedek ni všeč, lahko izbirate med zavrnjenima predlogoma, med žabo in dedkom Mrazom.
V spektaklih se politike predstavljajo na privlačen način, vendar pri tem izražajo moč in oblast tako, kot se želijo videti, in kot hočejo, da jih vidijo drugi. Obe otvoritvi sta bili, vsaka ob svojem času, uspešni. Ampak tokrat so Rusi ostali doma, medtem ko po Afganistanu hodijo Zahodnjaki in Slovenija z njimi, pa še Ukrajino, ki jo ima Rusija za lastno dvorišče vsaj toliko, kot so imele ZDA za lastno dvorišče Kubo, ko so Rusi tja začeli voziti jedrsko oborožitev, bi si Evropska unija rada priključila. Ko je z berlinskim zidom padel socialistični blok s Sovjetsko zvezo na čelu, je bil razglašen konec zgodovine. Na utišan, a vendar razpoznaven način je pripoved iz Sočija spraševala: kaj pa, če se bo s Putinovo Rusijo zgodovina spet začela?
Dvoumna modernizacija
Kot je dobro ugotovil že ruski humanistični znanstvenik, semiotik Jurij Lotman, je Rusija privržena modernizaciji, a ne stremi le k temu, da bi dosegla Zahod, ampak ga hoče preseči, obenem pa doživlja modernizacijo kot grožnjo ruski nacionalni identiteti in zato uživa v barbarstvih, ki jih je še vedno zmožna. No, saj Rusija po tej dvoumnosti v odnosu do modernizacije ni niti malo osamljena, je pa zelo velika, tudi po razpadu Sovjetske zveze prevelika, da bi jo smeli spregledati. Pa vendar je še iz Evropske unije skorajda nevidna. Kdo od evropskih politikov bi lahko suvereno odgovoril na vprašanje, ali je Soči v Evropi ali v Aziji? Vendar pa bi z nemoteno vehemenco tako rekoč vsak od njih odgovoril, da Ukrajina sodi v Evropo, Rusija pa (podobno in še bolj kot Turčija) ne.
Dvoumna modernizacija Rusije bo ostala dvoumna. To dvoumnost ob zgodovinski pripovedi olimpijske otvoritve kar dobro ilustrira to, kar se je v Sočiju pripetilo s slavnimi Pussy Riot, ki so na tleh zimske olimpijade intervenirale s svojim estetskim terorizmom. Ko so v javnem prostoru Sočija poskušale izvesti performans proti Putinu in olimpijadi prvič, so jih z uporabo nasilja odstranili uniformirani stari dobri carski kozaki. Vztrajne kot so, so po urejenih opravkih s policijo izvedle performans še drugič, in ob ponovitvi so jih pustili na miru. Katero od obeh uprizoritev lahko označimo za uspešnejšo? In kaj lahko sklenemo ob primerjavi dveh olimpijad? Ne kaj dosti več od stare ruske resnice, da je tisto, kar je videti estetsko posebej privlačno, zanesljivo Potemkinova vas. A tudi to ni nič novega. Ne nazadnje je Potemkinova vas tudi olimpijska športna politika, ki trdi, da mora šport biti ločen od politike in da so olimpijske igre nepolitični dogodki.
Dr. Lev Kreft je redni profesor za estetiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
