To je edini način

Skrbniki mirujočih strojev

Dimitris Koumatsioulis zre po dolgi hali, v kateri tiho stojita dva stroja. »Sindikat v podjetju je bil vseskozi močan,« se spominja delavec, ki je v podjetje prišel leta 2004 kot varnostnik, a po pol leta začel delati za polavtomatskim strojem, ki miruje nedaleč stran. »Delavci smo znali stopiti skupaj ne glede na to, ali so nekateri delali za določen čas ali prek agencije. Morali smo biti dobro organizirani, kajti veliko se je delalo s strupenimi kemikalijami. Stroji in procesi so bili potencialno smrtonosni in popuščanja pri varnosti ni smelo biti. To smo razumeli vsi. Ves čas smo morali biti na preži, intervenirati, nasprotovati, se kolektivno upirati predlogom, če bi hoteli z zmanjšanjem stroškov ogroziti našo varnost. Znali smo tudi prekiniti proizvodnjo, sklicati sestanek, se hitro dogovoriti, kaj si mislimo o predlogu delodajalca, in mu to sporočiti. To, da smo imeli za seboj dolgo zgodovino skupnega delovanja, je bilo za nas in naš sedanji boj ključno,« pripoveduje Koumatsioulis. Odpre vrata nadzorne kabine, v kateri svetijo zelene in rdeče lučke. Delavci vzdržujejo in skrbijo za mirujoče spomine. »V kateremkoli trenutku lahko stroje zaženemo, če bi bilo potrebno,« pokima Koumatsioulis.

Stroji so pri miru že skoraj tri leta. Delavci pa so vsak dan v tovarni. Po prvih mesecih stavke in neuspešni zahtevi, naj jih lastnik vsaj uradno odpusti, kar bi jim omogočilo uveljavitev socialnih pravic, jih je zapustilo administrativno osebje. Delavci pa so še naprej vsak dan hodili v tovarno. Njihovo vztrajanje jim je zagotovilo, da danes legalno zasedajo tovarno. Uradno še vedno velja, da zavračajo delovne naloge zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti, in na tej podlagi je sodišče tudi razsodilo, da so upravičeni skrbeti za opuščeno tovarno. Nekdanji lastnik, ki jim je dolžan z vsakim dnem več denarja, pa sedi v sodnih dvoranah, obtožen nepoplačila dolgov in drugih nepravilnosti.

Po letu dni zasedbe je med delavci dozorela odločitev, da upravljanje tovarne vzamejo v svoje roke in sami poskrbijo za svoje delo in preživetje. V številnih obupanih delavcih okoliških tovarn, ki tudi sami že mesece niso prejeli plač, in množici brezposelnih po državi so razbrali le eno sporočilo: če ne bomo sami poskrbeli za svoje delo in preživetje, ne bo nihče. Ne danes, ne v državi, v kateri živimo.

Milo za lepilo

Poleti 2012 so sklicali veliko skupščino, na katero so bili povabljeni vsi, ki bi jim bili pri njihovem načrtu pripravljeni pomagati. Prišli so predstavniki sindikalnih central, politiki vseh prepričanj, lokalni aktivisti in delavci iz drugih okolij. Okoli dvesto ljudi na prvem srečanju je do tretje skupščine občutno upadlo.

»Ostali smo tisti, ki smo v odločitev delavcev, da sami prevzamejo upravljanje tovarne in vodenje delovnega procesa, resnično verjeli,« se spominja Theodoros Karyotis, ki v Solunu deluje v socialnem centru Mikropolis. Večini institucionaliziranih skupin in posameznikov se je odločitev delavcev Vio.me zdela preveč drzna in nemogoča. Skupina anarhosindikalistov, samoupravnih skupin in aktivistov pa je oblikovala Solidarnostno inciativo in začela kampanjo obveščanja širše javnosti ter zbiranja podpore za boj delavcev. Na naslednjih skupščinah je bila sprejeta odločitev, da bo proizvodnja v prihodnje drugačna. Prejšnja je bila kapitalsko intenzivna, materiali dragi in toksični, potencialni kupci iz gradbene industrije pa v prostem padu gospodarske krize. Odločili so se, da poskusijo s proizvodnjo, ki v celoti temelji na naravnih surovinah, je delovno intenzivna, končni izdelki pa bi bili namenjeni individualnim gospodinjstvom po dostopnih cenah.

Še isto poletje so organizirali velik koncert, ki se ga je udeležilo okoli pet tisoč ljudi, se spominja Karyotis. Na njem so zbrali okoli 15 tisoč evrov, kar je z nekaj denarja, ki so ga zbrali delavci sami, zadostovalo za začetek. Po nizu solidarnostnih dogodkov in dveh shodih je 12. februarja 2013 tudi uradno stekla proizvodnja naravnih mil in čistil pod vodstvom delavcev v zasedeni tovarni Vio.me.

»Ko sem prišel sem, nisem vedel, kaj naj pričakujem. Možno je bilo vse; da je pred nami nekaj veličastnega ali pa nočna mora,« priznava aktivist. Pravi, da je specifika in ranljivost vseh delavskih samoupravnih projektov to, da je prvo na nitki preživetje. »Država lahko kadarkoli pride in jim ponudi denar, da gredo domov. Bodo to naredili? Za delavce je to lahko na kratki rok boljša odločitev, a za boj na dolgi rok, za alternative kapitalističnemu sistemu je to slabo,« razlaga Karyotis.

V Vio.me ni šlo nikoli za politično zgodbo. Tudi danes delavci ne zaupajo politikom in tudi ne Syrizi, ki jim je simbolno izrekla podporo. »Delavci so vedeli le, da morajo sami najti rešitev za svojo situacijo. Iz njihovega boja sta nato zrasli politična drža in zavest. Danes so njihova prepričanja izjemno močna,« pripoveduje Karyotis, ki v tovarno prihaja od zunaj, a so ga sprejeli kot enakopravnega člana. Tudi iz vseh odgovorov delavcev je razbrati, da njihov boj sega daleč preko solunskih in grških meja. Lanski pomladni obisk Raúla Godoya iz argentinske samoupravne tovarne Zanon ter poleti Naomi Klein, izjave podpore z vseh koncev Evrope in sveta so pogum nekaj deset delavcev prevedli v svetovno zgodbo delavstva.

Theodoros Karyotis je tako prepričan, da podkupnina danes ne more biti več dovolj. »Tu se oblikuje upanje, da so možni drugačno delo, drugačen svet in drugačne vrednote, kot sta le tekmovalnost in individualna egoistična ambicioznost. Delavci zelo dobro razumejo pomen svojega boja. S svojo angažiranostjo, srčnostjo in vztrajnostjo pa so si priborili tudi spoštovanje množice ljudi v Grčiji in po svetu.«

Zadnji korak začetka

Delovni dan se začne s skupščino, na kateri razdelijo naloge dneva in razrešijo odprta vprašanja. Večina odločitev je sprejetih s konsenzom; če so možnosti različne, glasujejo. Najtežje, se spominjajo, so bile administrativne naloge, ki so jih morali prevzeti in začeti sami opravljati. »A se je vsak potrudil po svojih močeh in naloge smo izpolnili eno za drugo,« se smeji Marios Kostopoulos, ki bo kmalu v tovarni deset let. Pred tremi meseci se mu je rodil prvi otrok, se ponosno smejijo njegovi sodelavci v sprejemni pisarni, ki služi tudi kot administrativni prostor, kotiček za malico ali kavo.

Na drugi strani dvorišča odrine Dimitris Koumatsioulis vrata v dolgo halo. Iz lesenih obodov na tleh zadiši. Delavci so se pred kratkim odločili, da bodo proizvajali milo iz olivnega olja, in na tleh se sušijo kosmi, ki jih nato zmeljejo za nadaljnjo uporabo v pralnem prašku.

»Najtežje je bilo na začetku,« razlaga Koumatsioulis. »Ko nismo dobili plač, je bilo grozno. Bili smo tu in čakali. Navajeni smo bili, da smo preprosto delavci od sedmih do treh. To, kar se nam je zgodilo, in potem naša odločitev, da poskusimo s samoupravljanjem, je pomenilo, da moramo postati drugačni delavci. Delavci, ki sami sprejemajo odločitve, ki ne čakajo na naročila in ukaze, ampak razumejo celoten delovni proces in sodelujejo v vseh njegovih delih. Ni bilo lahko. Ampak položaj, v katerem smo zdaj, je dober. Postavljeni smo bili pred velikanske probleme. Skupno smo sprejeli odločitev in nato držali skupaj. Vztrajali, da je drugačna proizvodnja možna, da sta drugačna industrija in način preživetja v naših rokah. To zdaj dokazujemo vsak dan znova. Po enem letu lahko rečemo, da smo uspešni. Gremo v pravo smer. Še zdaleč pa nismo na cilju.«

Največja naloga sedaj, zaradi katere so tudi prvi rojstni dan praznovali le simbolično, je popolna legalizacija njihovega položaja. Če so v tovarni zakonito, pa njihova proizvodnja in prodaja izdelkov še vedno potekata zunaj zakonskih okvirov. Izdelke prodajajo preko solidarnostne mreže, na sejmih in tržnicah, ki so se po Grčiji pojavili po začetku krize, da bi se zaobšlo uničujoče nizke nabavne in oderuško visoke prodajne cene trgovskih posrednikov. Potem ko je država ta de facto črni trg nekaj časa tolerirala, je policija v zadnjem času začela preganjati neformalne oblike trgovanja. Tudi delavci Vio.me so morali že nekajkrat na hitro pospraviti svoje izdelke, pripoveduje dokumentarist Apostolos Karakasis. »A morda jim je sedanji trenutek naklonjen. Registracija socialne zadruge bi bila lahko politično oportuno dejanje. Kajti rekordna brezposelnost pomeni, da bi vlada naredila tako rekoč karkoli, da to številko zniža ali vsaj ustavi njeno rast. Ideja sociale zadruge, ki presežke v prihodkih namenja tudi za širšo skupnost, za reševanje brezposelnosti ali socialnih stisk, je lahko sijajen način, da nekdo drug prevzame naloge, ki jih je država že povsem opustila, a ji hkrati povzročajo glavobol. Kajti družba propada,« razlaga predavatelj na solunski akademiji za film in sodelavec lani ukinjene javne grške televizije.

Statut, ki so ga vložili na ministrstvo za delo, so delavci skupaj s člani Solidarnostne iniciative oblikovali na skupni skupščini. To skličejo vselej, ko so pred njimi večje odločitve. Sedaj čakajo na uradni odgovor. Legalizacija proizvodnje bi v prvem koraku pomenila, da jo lahko razširijo, vzpostavijo prodajne poti, se povežejo v mednarodnem okolju in usmerijo tudi v izvoz, kar bi lahko njihove mesečne dohodke nekoliko okrepilo. Mesečni prihodek, ki ga zaslužijo sedaj, je dejansko simbolični minimum. A vendar vsi poudarjajo, da ne bi imeli niti tega, če se ne bi odločili za boj in samoupravljanje. Statut nove socialne zadruge Vio.me predvideva tudi položaj solidarnostnega podpornika, ki vsak mesec kupi nekaj izdelkov, prejema novice o tovarni in boju delavcev za samoupravljanje ter s posvetovalnim glasom sodeluje na skupnih skupščinah, na katerih se odloča o vseh večjih vprašanjih. Dvajset delavcev se je podpisalo med ustanovitelje socialne zadruge. V zadnjih tednih se jim je v tovarni pridružila tudi nova sodelavka, ki skrbi za računovodstvo.

Kdo obstane?

Makis Anagnostou z vsakim svojim gibom sporoča, da pozna tovarno do zadnjega vijaka. V njej dela že šestnajst let. Vztrajno hodi v sobo zraven sprejemne pisarne, kjer s sodelavci iščejo pravo kombinacijo za novi mehčalec. Ko pride nazaj, se usede za računalnik in na papir piše razmerja in računa. Nato s še dvema delavcema staknejo glave nad zdrobljenim milom dveh debelin v plastičnih vedrih. Skupaj sklenejo, da sta oba drobljenca še vedno prevlažna za dokončno vmešanje v pralni prašek. V zgodnjem popoldnevu nato vodja sindikata v tovarni zadovoljen odnese steklenico svetlo zelene tekočine v sosednjo halo, kjer pripravljajo čistila v večjih količinah. V omarah so ekstrakti sivke, limone, jabolka in bora. »Pregorelost je prišla in šla. Vsi, ki smo ostali, vseh trideset, pa smo tu z namenom, da ostanemo. Da uspemo. Naše energije in odločenosti je zdaj več kot kadarkoli prej,« odločno razlaga Makis Anagnostou.

»V zadnjem letu nam je postalo jasno, da ni nobene potrebe, da bi delo, ki za nas pomeni preživetje, škodilo okolju. Prav tako vidimo, da moramo biti s svojo proizvodnjo čim bliže potrošniku,« razlaga Marios Kostopoulos. »Večini se je zdelo, da je to, kar hočemo in za kar se borimo – za dostojanstvo in svobodo delavcev – nemogoče. Ampak zdaj smo prepričani, da je to edini način. Zase vem, da sta skupnost in solidarnost edino, na kar se lahko zanesem,« razlaga mladi grški delavec.

Za vrstami v kupe zloženih vreč lepila, ki je ostalo neprodano, so na regalih bele škatle, v katerih so zložene plastenke čistil, praškov in mil. Na vseh je zobato kolo pred tovarniškimi dimniki – znak, ki so ga delavci Vio.me vzeli za svojega.

»Ves čas smo v navezi tudi z drugimi delavci po Grčiji. A mnogi se bojijo. Čakajo, da vidijo, ali nam bo uspelo, ali bomo premagali tudi politične birokratske ovire. Mi vemo, da če ne vzamemo dela v svoje roke, ne moremo pričakovati, da nam ga bo kdo potisnil vanje. Dokazali smo, da so šefi nepotrebni. Naš boj in naša zgodba dokazujeta tudi drugim delavcem, da je to mogoče. Sami lahko upravljamo svoje tovarne, vodimo delovne procese,« razlaga Dimitris Koumatsioulis med škatlami novih izdelkov. Pred nekaj tedni se je vrnil iz Marseilla, kjer se je udeležil mednarodnega srečanja Delavsko gospodarstvo. Na njem so izmenjali izkušnje predstavniki petih v delavsko samoupravljanje prevzetih tovarn iz Italije, Francije in Grčije, raziskovalci delavskega samoupravljanja in aktivisti z vsega sveta.

»Naš boj, v celoti legaliziran in okrepljen, je lahko začetek transformacije celotnega delavstva v Grčiji. Lahko smo vzorčni primer za vse evropske delavce, ki neplačani čakajo v svojih tovarnah. In širše. Naš cilj je nadaljevati svoj boj in podpreti tudi druge, ki se bodo odločili, da se nam pridružijo v globalnem delavskem boju.«

Delavci solunske tovarne Vio.me niso ne politiki ne aktivisti, ki bi hoteli širiti idejo o nevzdržnosti sedanjega kapitalističnega sistema. So ljudje, ki jim je kriza spodnesla tla, na katerih so si ustvarili življenje. Odločili so se, da se je za dostojanstvo in preživetje vredno boriti.