Protestni shod našega ženstva.

V nedeljo popoldne ob 5. se je vršil v nabito polni dvorani hotela »Union« v Ljubljani protestni shod, ki ga je sklicala »Krekova prosveta« proti nazadnjaškemu sklepu ministrskega sklepa, da se že od regenta podpisani zakon o občinskem volivnem redu za Slovenijo razveljavi in ženskam odvzame volivna pravica. Na shodu je bilo nad 3000 žena in deklet. Nehote smo se vprašali ob pogledu na to množico: Ali je volja treh demokratskih poslancev, ki predstavlja samo 7 odstotkov volivcev v Sloveniji, več kakor volja 3000 žena in deklet, za katerimi stoje stotisoči slovenskega ljudstva obojega spola?

Shod je otvorila in vodila gdč. Videmšek. Govorili so posl. dr. Gosar, svetnik Zabret, zastopnica služkinj Zupanova ter zastopnik Delavske zveze Sušnik. Govorniki so povdarjali, da morajo imeti žene kot odlične sograditeljice naše države pravico v soodločevanju o notranji ureditvi države. (...)

Gdč. Videmšek jo predlagala sledečo, soglasno sprejeto resolucijo ministrskemu predsedniku: V imenu slovenskega ženstva odločno protestira 3000 slovenskih žena, zbranih na javnem shodu v Ljubljani dne 20. februarja 1921 proti ukinjenju ženske volivne pravice v občinske zastope, ki jim je bila dana po sklepu kraljeve vlade in s podpisom samega regenta. S tem ukinjenjem podkopava današnja vlada avtoriteto države in regenta.

Slovenec, 22. februarja 1921

IMAJO ŽENSKE TALENT ZA POLITIKO?

Vprašanje, da-li imajo ženske talent za politiko, ni novo. Ni nastalo šele v zadnjih letih, ko so mnoge države šele priznale ženske kot enakopravne državljanke. Ves čas, od kar traja borba za žensko volilno pravico, je bilo na dnevnem redu vprašanje, da-li je ženska sposobna za politiko in to vprašanje se je pretresalo že davno. Že v času francoske revolucije je izbilo na površje in mnogi, ki so se pečali z njim so soglasni, da so nekatere ženske brez dvoma nadarjene in sposobne za politično delovanje. Saj se že stari vek ponaša s ženskami – vladaricami. Ženske so bile tedaj prijateljice in svetovalke vplivnih politikov, mogočnih državnikov, cesarjev in kraljev in malone vse so bile tako nadarjene, da so usmerjale in odločevale o usodi celih narodov po lastni volji.

Nastane sedaj vprašanje, ali so imele te ženske, ki so prišle do ugleda in moči s pomočjo lepe zunanjosti, srečnega slučaja ali izrednih duševnih vrlin, res talent za politiko? In da-li so bile nadarjene tako, kakor zahteva današnje moderno naziranje? Nesporno je, da je današnja moderna ženska zavrgla način, kako so nekatere od njih uveljavljale svojo voljo – kako so zasužnjile može s tem, da so jih z lepoto preslepile ali omamile. Poleg tega je jasno, kar je vleklo žensko-politika v starih časih, nima nič skupnega s cilji in prizadevanjem današnjih žensk. Prej so bile take ženske enostavno podvržene vodilnemu vplivu moških, osobito kadar je šlo za probleme v imetju in vladanju. Takrat so imele ženske namen polastiti se nadvlade, obdržati jo in dobiti ter pomnožiti svoje imetje. Blagostanje, ki so ga uživali nekateri narodi pod upravo vladaric, o katerih se izražajo zgodovinska dela s pohvalo, ni izviralo – z malimi izjemami – iz simpatij do naroda ali iz želje, da se ljudsko življenje olajša in razvije: tu je bila merodajna samo sebičnost. Ženske so hotele, da bi živele v popolnem miru, imele neomejeno oblast in druge posvetne udobnosti.

Že ta površni pregled zadostuje za ugotovitev, da vprašanje glede ženske talentiranosti za politiko ne more biti rešeno po starem merilu in starih geslih. Do današnjega dne je bil vsakdo, ki je v javnosti prodrl z lastnimi idejami in oduševil mase z ognjevito besedo, proglašen za nadarjenega politika. Taki ljudje določajo smer dogodkom. Prisotnost duha, neomahljivost, energičen, samozavesten nastop, dar govora in primerne kretnje ter hladnokrvnost in zbrane misli, vse te lastnosti mora brezpogojno imeti človek, ki je talentiran politik. (…) Toda vsi tisti, ki so imeli tak talent, so bili in so moški in tako so torej neprestano nazori in stališča moških oni faktorji, ki dajejo smer in značaj političnemu življenju.

Ali pa lahko sodimo ženske po merilu? Da-li bi ne prinesle na politično polje lastnih idej in ciljev, če se dobro zavedajo svojih posebnih lastnosti in sposobnosti? Politične misije ženske ni tako lahko pojasniti z besedami, kakor kak političen program. Kdor koli je pravilno ocenil različnost obeh spolov, se je lahko prepričal, da ženski politika kot taka ni cilj. Ona ne pomeni za žensko polje, na katerem bi se borila za moč in bogastvo. Prej se je bo poslužila kot sredstvo, s katerim skuša spraviti v življenje nove zahteve. Pri tem pa bo vedno težila za stvarmi, ki so ji po naravi najbližje. Skrbela bo, da postane mati in sploh ohrani materinstvo, ki je temelj družine in rodbinskega življenja, uveljaviti bo hotela svojo voljo in vpliv v družbi, da koristi stremljenju, ki gre za ohranitvijo ljudskega življenja. (...)

V kratkem času, ki je potekel, odkar so ženske onih evropskih držav, ki priznavajo moškemu in ženski iste pravice, dobile volilno pravico (samo Finska, Norveška in Švedska so osvobodile svoje ženske že poprej) se še ni mogla stvoriti čisto ženska politika. Iz tega sledi, da ženska doslej ni mogla priti do kakršnegakoli političnega vpliva. (...)

Stranke silijo svoje pristaše in pristašinje k najstrožji disciplini. Za ženske je ta zahteva glede discipline pogosto ovira, ki ima za posledico, da se ne morejo svobodno posvetiti ženskim interesom. (…) Najvažnejši posli se opravljajo v odborih, kamor se redko volijo ženske. V glavnih problemih, ki pridejo na dnevni red v parlamentu, pa so ženske običajno omejene na direktive svoje stranke povsod, kjer sploh zavzemajo poslaniška mesta. Kako je torej mogoče zahtevati, da bi mogle ženske prvi hip svojega političnega delovanja spraviti ta zarjaveli voz v nov tir? Ne, niti posamezne stranke nimajo danes jasnega pojma o vlogi ženske v političnem življenju. (…)

Slovenski narod, 25. januarja 1924