Za tiste, ki morda menijo, da varstveni dodatek dobijo samo tisti brez kakršne koli lastnine, naj pojasnim, da so do njega upravičeni vsi z dovolj majhnimi dohodki: pri samski osebi mora biti mesečni dohodek pod 460 evri (številka se spreminja); upošteva se tudi njeno premično in nepremično premoženje razen lastnega bivališča, vozila in prihrankov, če ne presegajo določenih vrednosti. Skratka, marsikdo med prejemniki pomoči razpolaga z določenim premoženjem, ki ga zapusti potomcem. Mnogi nimajo ničesar in ne zapustijo ničesar.

Razlike med prejemniki pomoči so porodile nekaj stereotipov. Na primer o samozaposlenem očetu, ki plačuje otroški vrtec po najnižji ceni in se vozi po otroka z mercedesom, ali o osamljeni mestni dami, ki v veliki hiši zmrzuje ob socialni podpori, njen sin, direktor v tujini, pa jo obišče dvakrat letno, da bi na lastne oči ocenil, kako blizu je čas, ko bo prišel do dediščine. Pa tudi brez teh ekscesnih primerov se dozdeva pravično, da bi morali ljudje, ki imajo vsaj nekaj lastnine, sami poskrbeti zase: če ne drugače pa tako, da po smrti s svojim premoženjem vrnejo dolg državi. Vse več je ljudi, ki to storijo že pred smrtjo; na primer tako, da ob odhodu v dom za starejše prodajo svoje stanovanje in si tako zagotovijo sredstva za bivanje. Zakaj naj bi davkoplačevalci ohranjali celotno zapuščino otrokom, ki sami niso bili pripravljeni ali niso mogli skrbeti za svoje starše?

Zato je bila zakonska sprememba sprejeta z večinskim odobravanjem in brez pretiranega godrnjanja. Delitev socialne pomoči je postala pravičnejša. Ampak – ali je to tudi najbolj pravična rešitev?

Velika večina ljudi, ki prejemajo socialne pomoči, ne spada med take z veliko lastnine in majhnimi dohodki, običajno so revni po obeh oznakah. Tudi ne živijo vsi v krajih, kjer je cena nepremičnin visoka in bo potomcem kljub temu, da bodo morali vrniti nekaj tisoč ali celo deset tisoč evrov, še vedno veliko ostalo. Največ jih živi v Prekmurju. Predstavljajte si njihove otroke, ki živijo tik nad pragom socialne pomoči, ki podedujejo hišo, ki je domala ni mogoče prodati, razen globoko pod ceno. Če je ne bodo, bodo prišli gospodje rubežniki – tako kot v tistem razvpitem primeru, ko je uporni posameznik, ki ni plačal nekaj evrov, izgubil hišo. Morda je prav, porečete: najprej naj plačajo s tistim, kar imajo, šele nato je na vrsti naša solidarnost.

V enem letu po uveljavitvi zakona se je število tistih, ki prejemajo kakršnokoli obliko socialnih prejemkov, drastično zmanjšalo. Najbolj očitno pri varstvenem dodatku: s 47 na 11 tisoč, torej kar za tri četrtine. Kot priznavajo socialne službe, je glavni razlog zaznamba nepremičnine. Ali so se na tak način razkrili dosedanji manipulanti? Ali gre za to, da starši menijo, da z varstvenim dodatkom kradejo svojim otrokom dediščino in da jim to otroci očitajo?

Nekaj drugega je globoko narobe.

Če odmislimo zlorabe, je velika večina socialnih pomoči čisto zares podeljena najbolj revnim posameznikom. Dodeljena je ljudem, ki kljub trdemu delu nimajo dovolj velike plače ali pokojnine za preživetje, kar je samo po sebi nesprejemljivo. In ker so kljub temu ustvarili ali podedovali nekaj lastnine, jim jo sedaj v imenu pravičnosti odvzemamo.

Vse raziskave kažejo, da so otroci revežev že ob rojstvu deprivilegirani in da je verjetnost, da bodo ostali revni, pri njih mnogo večja kot pri otrocih bogatih. Prehodi med obema socialnima skupinama so bolj vsebina ameriških filmov kot resnična možnost. Tudi v sedanji krizi bogati bogatijo in revni postajajo revnejši.

Kaj je storil novi zakon? Naložil je, naj tisti, ki so se vsaj toliko dvignili iz revščine, da ne sodijo več med prejemnike socialne pomoči, vrnejo pomoč, ki so jo potrebovali njihovi starši. Na sistemski ravni zakon zmanjšuje skupno lastnino najnižjega socialnega razreda, ki je bistvena za njegovo preživetje. Kdo bo pokupil stanovanja in hiše, ki so jih starši gradili tudi zato, da bi njihovi otroci živeli bolje kot oni sami? Nedvomno premožnejši, praviloma mešetarji, ki bodo skušali z njimi obogateti. Lastnina se bo še enkrat selila od revnih k bogatim.

To, kar se je zgodilo, lahko opišemo tudi kot zmanjšanje solidarnosti: sredstva, ki polnijo sklade socialnih pomoči, so se v določenem obsegu začela zagotavljati z večjo obremenitvijo najrevnejšega sloja. Kar je zelo podobno krivici, ki jo je povzročilo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ki je prav tako razbremenilo premožnejše na račun revnejših.

Ob tem, ko država jemlje dediščino revnih, se zastavlja vprašanje, ali je res tako samoumevno, da dediči bogatih, torej tistih, ki niso prejemali socialne pomoči, ker je niso potrebovali, prejmejo v zibelko nedotaknjeno bogastvo staršev? V čem so zaslužni zanj? Ali ne bi bil pravičnejši odgovor progresivna obdavčitev zapuščine, ki bi zagotovila, da so socialni prispevki še naprej solidarno razporejeni med vse državljane in da bi potomci vračali socialne prejemke svojih staršev le v primeru zapuščine, ki bi presegala dovolj visok prag?

Ljudje, ki se odrekajo varstvenemu dodatku, tehtajo svoje preživetje z boljšim življenjem svojih otrok. In odločajo se za otroke.