Tako je svetovna javnost izvedela za Le Front de Libération des Nains de Jardin – Fronto za osvoboditev vrtnih palčkov. »Naš cilj je osvoboditev vseh vrtnih palčkov povsod po svetu,« je pisalo v razglasu Fronte. »To čudovito, miroljubno ljudstvo je bilo predolgo žrtev okrutnega ravnanja ljudi.«

V naslednjih letih so pripadniki Fronte v dobro organiziranih nočnih akcijah osvobodili iz ujetništva in izpustili v divjino na tisoče keramičnih človečkov. Bilo je tudi nekaj spektakularnih akcij, kot osvoboditev dvajsetih palčkov, razstavljenih na vrtnarskem sejmu v Parizu leta 2000, pa tudi kakšna bolj radikalna: leto prej je policija v francoskem mestecu Briey enajst vrtnih palčkov našla obešenih na mestnem mostu, s poslovilnim pismom, v katerem je pisalo: »Ko boste brali to pismo, ne bomo več del vašega sebičnega sveta, v katerem smo samo za okras.«

Zadnjih deset let o Fronti ni bilo kaj dosti slišati. Policijska represija in stroge kazni za ujete pobudnike so bile hud udarec za gibanje, svetovni borci za svobodo so se preselili na facebook in Fronta za osvoboditev vrtnih palčkov je utonila v pozabo.

Potem pa je v noči na torek s ploščadi pred osnovno šolo v Štepanjskem naselju v Ljubljani izginil bronasti spomenik pesnika, partizana in narodnega heroja Karla Destovnika Kajuha.

Ravno tri dni prej mi je Zoran Predin pripovedoval o tem mladem pesniku, ki se je leta 1941, komaj polnoleten, pridružil narodnoosvobodilnemu boju in kot pripadnik legendarne slovenske Štirinajste udarne divizije leta 1944 sklenil svoj kratek življenjski pohod pred rodnim Šoštanjem, v Žlebniku pri Belih Vodah. Pripovedoval mi je o njegovi manj znani, tragični ljubezenski zgodbi, o mladi baletki Brini, ki se je zaljubila v mladega pesnika Kajuha in odšla za njim v partizane, kjer je že svojo prvo vojno zimo komaj preživela zmrzal in ostala brez dotika s svetom, brez vsega, kar kaka baletka sploh ima – svojih nožnih prstov.

Z amputiranimi prsti in srcem je baletka Brina preživela svojega ljubega in pred nekaj leti umrla v Ljubljani, Zoran pa je o njeni tragični ljubezni napisal pretresljivo Balado o baletki.

Pripovedoval mi je o tej svoji pesmi, kajti ravno naslednji dan, v soboto, 22. februarja, so se v Domu kulture v Velenju poklonili spominu na Destovnika ob sedemdeseti obletnici njegove smrti. »Zdaj bo zadnji poklon pospremil aplavz mitraljeza. / Ledeni objem Belih Vod bo Labodje jezero za njuno mladost,« je pel Predin v Velenju to soboto, samo dva dni zatem pa so časopisi poročali, da je v Štepanjskem naselju izpred šole, ki nosi njegovo ime, izginil spomenik partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha.

Po pisanju časopisov je to že tretji bronasti spomenik, ki je v zadnjih dvanajstih mesecih izginil z ljubljanskih ulic, parkov in trgov. Oktobra je tako izginil kip Ivana Cankarja, ki je stal pred gostilno na Cankarjevem vrhu, pred letom dni pa je iz Šlajmerjevega parka izginil doprsni kip znamenitega dr. Eda Šlajmerja, pionirja sodobne slovenske kirurgije. Kip Karla Destovnika je tako že devetnajsti spomenik, ki je v Ljubljani izginil v zadnjih desetih letih.

Policisti v civilu – ki za gostilniškimi mizami, po spletnih forumih in na facebooku raziskujejo primer – so nemudoma prišli do sklepa, da gre za Cigane, ki po Sloveniji kradejo cerkvene zvonove in ugrabljajo partizane, pisatelje in pesnike, kot da se nihče drug v Sloveniji ne bi ukvarjal s prodajo brona in kot da tisti slovenski arijci, ki odkupujejo »sekundarne surovine«, ne bi ločili narodnih herojev in književnikov od starih hladilnikov. Sicer pa kip Ivana Cankarja sploh ni končal v livarni brona: našli so ga, kot se morda spomnite, poleg smetnjakov v Šiški.

Morda pa – sem zato pomislil, ko sem bral novico o izginotju bronastega partizanskega pesnika – spomenika Karla Destovnika Kajuha sploh niso ukradli, morda mu sploh ni bila namenjena usoda »sekundarne surovine«? Morda je nekje v štajerskih planinah, na slavni poti svoje Štirinajste divizije, »v svojem naravnem okolju«, kjer so ga pustili prijatelji iz Fronte za osvoboditev bronastih herojev?

Morda zdaj tam nekje v gozdovih na obronkih Konjiške gore, Paškega kozjaka ali Oražnovega hriba, skupaj s tistimi sedmimi bronastimi tovariši, ki so pred osmimi leti izginili iz Parka herojev pred Osnovno šolo Maksa Pečarja, pojejo svojo »Zaplovi pesem« – »V borbo, Štirinajsta, juriš! Naj se razlega prek sveta!« – morda z bronastim Ivanom Cankarjem razpravljata o književnosti, morda bronastega kirurga Eda Šlajmerja pelje k svoji Brini, ki zmrzuje v snegu?

Morda pa bo slovenska policija, če malo bolje pogleda po trgu pred Osnovno šolo Karla Destovnika Kajuha v Štepanjskem naselju, našla poslovilno pismo, v katerem piše, na primer: »Ko boste brali to pismo, ne bomo več del vašega sebičnega sveta, v katerem smo samo za okras«?