Na vrata trkajo nepredvidljivi neuvrščeni

Več moči poslancem

Čez slabe tri mesece, v dneh od 22. do 25. maja, bomo torej državljani EU zopet volili svoj parlament. Okoli 380 milijonov volilnih upravičencev iz 28 članic Evropske unije bo glasovalo o tem, kdo bo zastopal interese okoli 500 milijonov Evropejcev v Strasbourgu in Bruslju. V Sloveniji so evropske volitve razpisane za 25. maj.

Gre za prve volitve po novih pravilih lizbonske pogodbe, ki je v veljavo stopila decembra 2009 in je pomembno razširila pristojnosti evropskega parlamenta v postopku sprejemanja evropske zakonodaje in evropskega proračuna. Parlament bo v bodoče volil tudi predsednika evropske komisije – praviloma naj bi to postal kandidat poslanske skupine, ki bo na volitvah dobila največ glasov.

Parlament je že novembra 2012 evropske politične stranke pozval, naj za tokratne volitve imenujejo svoje glavne kandidate, ki bi kasneje lahko prevzeli vodenje komisije. Večina strank je to že storila. Socialdemokrati pošiljajo v predvolilni boj dosedanjega predsednika evropskega parlamenta, Nemca Martina Schulza, zeleni so se odločili za nemško poslansko Ska Keller, liberalce bo vodil nekdanji belgijski premier Guy Verhofstadt in evropsko levico šef grške Sirize Aleksis Cipras. Evropska ljudska stranka bo v začetku marca na kongresu v Dublinu za glavnega kandidata predvidoma imenovala nekdanjega šefa luksemburške vlade in evrske skupine, Jean-Clauda Junckerja.

Z novo evropsko pogodbo se je povečalo število poslancev s 736 na 751, na novo pa se je razporedilo tudi število sedežev po posameznih državah. Enajst članic je tako poslalo dodatnih 18 poslancev v evropski parlament, Slovenija je pridobila eno poslansko mesto. Z vstopom Hrvaške v Evropsko unijo se je parlamentu julija lani pridružilo še 12 poslancev iz sosednje države, število poslancev pa se je povečalo na 766. Da bi ga ponovno spravili v dogovorjene okvire, torej 751 poslancev, se bodo morale nekatere države ob teh volitvah odpovedati nekaj poslanskim mestom. V primeru Slovenije število ostaja nespremenjeno. Volilci iz Slovenije bodo tudi v prihodnje v Bruselj volili osem poslancev, poslanci iz Avstrije bodo zasedli 18 poslanskih sedežev, iz Italije 73 in iz Madžarske 21.

Lizbonska pogodba je omejila največje število poslancev po državi na 96 in najmanjše na šest. Razdelitev sedežev po državah članicah je politični dogovor, pri katerem se uporablja načelo »degresivne proporcionalnosti«, kar pomeni, da imajo sicer velike države več sedežev kot majhne države, vendar njihovo število ni sorazmerno s številom prebivalstva. Tako bo imela Nemčija s približno 82,5 milijona prebivalcev v novem parlamentu 96 sedežev, en poslanec pa bo zastopal interese 859.000 prebivalcev. Malti s približno 400.000 prebivalci pripada šest sedežev, oziroma en sedež na 67.000 prebivalcev. Povprečje v Evropski uniji je 665.000 prebivalcev na en poslanski sedež.

Zakaj ne morete voliti Aleksisa Ciprasa

V obstoječem sistemu volilci volijo kandidate nacionalnih list, že pred šestimi leti pa je britanski poslanec liberalnih demokratov Andrew Duff, eden najbolj znanih zagovornikov evropskega federalizma, predlagal, da bi del sedežev v parlamentu zasedli poslanci, ki bi jih izvolili s skupne evropske liste. Tako naj bi vsaka od evropskih poslanskih skupin in vsaka od evropskih političnih strank predlagala 25 kandidatov, pri čemer bi morali upoštevati pravilo, da prihajajo iz različnih držav in je lista uravnotežena tudi po spolu.

Za volilca, ki sedaj lahko voli le kandidate nacionalnih strank, bi to pomenilo, da bi glasoval z dvema glasovoma, enega bi podaril izbranemu kandidatu z nacionalne liste, drugega bi zaupal kandidatu z evropske liste. Tako bi navdušenci denimo nad glavnim kandidatom evropske levice in šefom grške Sirize svoj drugi glas lahko zaupali Aleksisu Ciprasu. S takšnimi spremembami bi lahko mobilizirali volilce, ki sedaj frustrirani ugotavljajo, da so nacionalne liste pogosto seznam politikov, ki jih hočejo stranke nagraditi ali pa posesti na udobno odstavno klop, je upal Duff, a se je njegovo upanje izjalovilo. Predvsem zato, ker bi morali za takšno spremembo volilnega sistema spreminjati evropske pogodbe in spremembe nato ratificirati v vsaki od nacionalnih držav, hkrati pa imajo nacionalne stranke kaj malo interesa, da bi poslanske sedeže, ki jih imajo v rokah, prepuščale tistim z evropske liste.

Tako kot je Evropa nedokončan projekt na mnogih drugih področjih, so tudi volilni sistemi, po katerih državljani volijo svoje poslance v evropski parlament, nadvse različni. Začne se že pri datumu volitev, ki ni enoten. Na Nizozemskem in v Veliki Britaniji bodo volili že v četrtek, 22. maja, na Irskem 23. maja, na Češkem, v Franciji in Italiji volijo dva dni, večina držav pa bo volitve tako kot Slovenija izvedla v nedeljo. Kljub temu bodo vsi rezultati znani šele, ko se bo v nedeljo ob 22. uri zaprlo zadnje volišče 1369 kilometrov zahodno od evropske obale, na portugalskem otočju Azori.

Tam lahko mladi volijo in so izvoljeni že pri 18 letih. V Avstriji je starost, pri kateri se začne pasivna volilna pravica, najnižja, mladi lahko volijo že pri 16 letih, pri 18 pa so lahko tudi izvoljeni. V večini držav se pasivna volilna pravica začne pri 18 letih, pri aktivni volilni pravici pa se države spet precej razlikujejo. Medtem ko so v trinajstih državah mladi lahko izvoljeni za poslanca že pri 18 letih, v Grčiji, Italiji in na Cipru to zaupanje uživajo šele pri 25 letih.

Zmešnjava je pri volilnih enotah. V večini držav je volilna enota le ena, volilci pa glasujejo za kandidate z nacionalne liste. Francija je državo razdelila na osem volilnih enot, Irska in Belgija na tri, Italija na pet, Velika Britanija na dvanajst in Poljska na trinajst.

V devetnajstih državah lahko volilci volijo s preferenčnim glasom, tako tudi v Sloveniji. To pomeni, da lahko obkrožijo ime kandidata, ki bi ga radi videli v poslanski klopi evropskega parlamenta, in je povsem nepomembno, kateri po vrsti je zapisan na listi. Če mu volilci namenijo zadostno število preferenčnih glasov, mu odprejo vrata v Bruselj.

Na Slovaškem voli le petina volilcev

Kljub temu da postaja vloga evropskega parlamenta vse bolj pomembna, pa se to ne odraža v volilni udeležbi. V evropskem povprečju ta z vsakimi volitvami pada, na zadnjih leta 2009 je evropske poslance volilo le še 43 odstotkov volilnih upravičencev.

Tradicionalno visoka je volilna udeležba v Belgiji in Luksemburgu, kjer je ob vseh dosedanjih volitvah presegala 90 odstotkov, toda v obeh državah je udeležba na volitvah obvezna. Volilci so vestni tudi v Italiji in na Malti, daleč najnižja pa je volilna udeležba v Veliki Britaniji in v državah, ki so v Evropsko unijo vstopile leta 2004. Tako je denimo na Slovaškem evropske poslance leta 2004 volilo le nekaj več kot 16 odstotkov volilnih upravičencev, pet let zatem se je volilna udeležba popravila za slabe tri odstotne točke. Nizka je tudi v Latviji (21 odstotkov) in na Poljskem (24,5 odstotka), pa tudi Slovenci z 28-odstotno udeležbo nismo najbolj zavzeti evropski volilci.

Ob tem se zagotovo postavlja vprašanje o reprezentativnosti evropskih volitev, še toliko bolj v državah, ki imajo v parlamentu veliko število poslancev, kot sta denimo Velika Britanija in Poljska. Na britanskem otoku 73 poslancev v evropski parlament voli le dobra tretjina volilnega telesa, na Poljskem pa o 51 poslancih odloča le slaba četrtina volilnih upravičencev.

Dr. Jürgen W. Falter, nemški politolog in profesor na univerzi v Mainzu, pravi, da so Evropejci volilni lenuhi predvsem zato, ker je Evropa »neizmerno daleč«, mediji se z njo premalo ukvarjajo, ljudem pa ni jasno, da ima danes evropski parlament veliko večji pomen, kot ga je imel nekoč. Da ima sedaj pravico izvoliti predsednika evropske komisije in da soodloča pri štirih petinah vseh predlogov evropske zakonodaje. To sicer še niso vse pristojnosti, kot jih imajo nacionalni parlamenti, vendar pa so evropski poslanci na najboljši poti, da dosežejo tudi ta cilj, pravi Falter.

Meritev evropskega javnega mnenja Evrobarometer je leta 2009 pred volitvami pokazala, da državljani vedo premalo o Evropski uniji, parlamentu in volitvah. Ker v resnici ne razumejo pravega smisla evropskih volitev in njihovega poteka, kažejo le malo navdušenja nad tem, da bi se jih udeležili: po eni strani zato, ker se jim zdi, da se jih ne tičejo, po drugi pa, ker se ne čutijo dovolj kompetentne, da bi sprejeli pravo volilno odločitev. Večina jih ne čuti pripadnosti Evropski uniji kot političnemu sistemu, za odhod na volišče jim tako umanjka potrebna motivacija.

Kdo je kriv za brezbrižnost evropskega volilca

Del odgovornosti za to nosi tudi bruseljska birokracija. Njen jezik je zapleten, za preprostega človeka pogosto nerazumljiv, teme so kompleksne, za to, da bi jih pojasnili in poenostavili, pa obstaja le malo pripravljenosti in veliko okornosti. Elitizem bruseljske birokracije povzroča vakuum, ki ga s pridom in uspehom izkoriščajo populistične stranke, ki nasprotujejo Evropski uniji in Bruslju pogosto pripišejo odgovornost za nepriljubljene ukrepe ter zamolčijo vse pozitivno, kar je združevanje stare celine prineslo za njene prebivalce.

In tega ni tako malo. Potovanje brez mejnih kontrol, brez carin, mednarodne izmenjave študentov, denar za razvoj manj razvitih regij, kmetijstva, večje pravice potrošnikov v letalskem prometu, cenejši telefonski pogovori in še marsikaj, kar Bruselj ne zna prodati svojim volilcem v dovolj privlačni embalaži. Še več, posebej v krizi dobivajo volilci pogosto občutek, da je bruseljska politika rezultat lobističnih vplivov velikega kapitala, da je neoliberalna usmerjenost zapisana praktično že v evropske pogodbe in da s svojim glasom ne morejo kaj bistvenega spremeniti.

Kampanje nacionalnih političnih strank se v resnici ne trudijo, da bi izboljšale sliko tega apolitičnega in birokratskega sistema. Še več, mnogi nacionalni politiki sami prispevajo ohranitvi takšne podobe Bruslja, po eni strani zato, ker želijo ohraniti vtis o nezmanjšani lastni moči, po drugi strani pa zakrivajo svoje neuspehe ali spodrsljaje s tem, da odgovornost zanje valijo na ramena Unije, češ, saj v tem primeru nismo mogli ničesar storiti.

Res je, da se zato, ker se evropske volitve odvijajo na nacionalni ravni, v predvolilnem boju pojavljajo nacionalne politične teme namesto evropskih. Pogosto nacionalne politične stranke evropske volitve zlorabijo kot merilec simpatij za vsakokratno vlado, ki je na oblasti. Pri tem se volilno ravnanje državljanov na različnih ravneh volitev razlikuje. Medtem ko na lokalni ravni večinoma pozabijo na ideologijo in politično prepričanje ter ocenjujejo župane po tem, kaj so za lokalno skupnost naredili ali kaj si lahko od njih obetajo, je volilni motiv na nacionalni ravni drugačen, še bolj na evropski. V javnomnenjskih raziskavah ugotavljajo, da volilci na nacionalnih volitvah večinoma še taktizirajo in računajo, kateri stranki morajo dati svoj glas, da jim bo vladala želena politična opcija. Na evropskih volitvah se ta preračunljivost izgubi in ljudje največkrat volijo tisto politično stranko, ki je najbližja njihovim prepričanjem. To pomeni, da se njihovi glasovi razpršijo na več manjših strank, fragmentacija njihovih glasov pa je še posebej prisotna na levici, kjer so volilci manj verni privrženci ene ali druge politične stranke.

Nižanje volilnega praga oziroma ponekod celo njegova popolna odprava še spodbuja razpršenost volilnih glasov. Zato ni povsem iz trte izvita zaskrbljenost predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza, ki je to sredo poslušal razsodbo nemških ustavnih sodnikov iz Karlsruheja. Ti so odločili, da je kakršenkoli volilni prag, torej tudi 3-odstoten, ob evropskih volitvah neustaven. Odločitev mož v rdečih ogrinjalih je bilo mogoče pričakovati. Že novembra 2011 so namreč nemški vladi povedali, da je 5-odstotni volilni prag neustaven, in ker je vlada trmoglavila ter skozi parlament spravila zakon s 3-odstotnim volilnim pragom, so ji sedaj enako povedali še enkrat.

V članicah Evropske unije so volilni pragi sicer različni. Dvanajst držav ga nima, drugod se gibljejo med 3 in 5 odstotki, v Sloveniji velja tako za nacionalne kot tudi evropske volitve 4-odstotni volilni prag. Novembra 2012 je evropski parlament sprejel priporočilo, ki članicam svetuje uvedbo primernega volilnega praga za evropske volitve. K takšni odločitvi je poslance navedla skrb, da parlament ne bo več operativen, če ga v rokah ne bo več mogla držati ena od največjih poslanskih skupin, pa tudi strah pred evropskimi populisti, katerih odnos do Evropske unije se razteza od skepticizma do popolnega zavračanja evropske povezave. Poslanci, ki bi v resnici hoteli ukiniti evropski parlament, bi po volitvah utegnili zasesti kar tretjino poslanskih sedežev, se bojijo v Bruslju. Takšne bojazni niso povsem brez osnove. V Franciji napovedujejo, da bo največ glasov (23 odstotkov) prejela desnopopulistična Nacionalna fronta z Marine le Pen na čelu, v Avstriji vse javnomnenjske raziskave doslej napovedujejo zmago svobodnjakov, v Veliki Britaniji naj bi desnopopulistična United Kingdom Independance Party z Nigelom Faragom na čelu dobila 18 poslanskih sedežev in svoj rezultat s prejšnjih evropskih volitev izboljšala za 10 odstotkov.