Začele so se lahko nevarne igre z izjemo tu in izjemo tam. Najprej je koalicija želela obdavčiti cerkvene objekte, si vmes premislila, znova razmislila in jih na koncu samo malo obdavčila. Hoteli so obdavčiti kulturne spomenike, a so ugotovili, da to ni najbolj smotrno, in jih niso. So pa pozneje ugotovili, da davka ne bo plačeval kdo, ki bi ga lahko (na primer Zavarovalnica Triglav za svoje prostore v Plečnikovi stavbi v Ljubljani), ampak so predlog vseeno pustili tak, kot je, ker niso hoteli spet komplicirati. Kot se niso želeli preveč zameriti kmetom, ki so jih najprej hoteli fino obdavčiti, potem so jih ti prepričali, da kmetijske površine ne prinašajo velikega dobička in da se z njimi le ne gre šaliti, tako da so jih na koncu čisto malo obdavčili. Ampak potem so kmetje ugotovili, da bo vinograd na Primorskem obdavčen desetkrat več kot vinograd na Štajerskem, čeprav primorsko vino ni desetkrat boljše od štajerskega, in je bil spet cel cirkus.

Pet pred dvanajsto so se oglasili tudi župani, in čeprav niso več tako vplivni kot nekoč in v kakšni drugi koaliciji, so tudi oni na koncu dosegli svoje. Občine bodo sicer dobile polovico nepremičninskega davka, a šele čez nekaj let, ker so si izpogajale prehodno obdobje, med katerim bodo prejemale toliko, kot so do sedaj pobirale nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

In kaj je v pogajanjih o nepremičninskem davku preostalo navadnim državljanom brez traktorjev, tovornjakov, lobistov in neposrednega dostopa do boga? Jah, Igor Lukšič. Ki se je spomnil, da bi bilo vendarle pošteno bolj obdavčiti bogataše z vikendi in drugimi nepremičninami, v katerih ne bivajo. In šele ko je ta ideja padla na plodna tla, je zmeda zaradi neverjetno neurejenih evidenc (in narodne iznajdljivosti) dokončno postala neobvladljiva. Slovenci nenadoma nismo imeli več vikendov, sorodniki so se selili z Goričkega v Piran, na geodetski upravi pa so zmrznili. Napovedi strokovnjakov so se kakopak uresničile: vse te izjeme in odpustki so ohromili izvajanje že v startu ne preveč domišljenega zakona, za katerega bi si, bodimo pošteni, v dobro vseh nas morali vzeti več časa.

Nazadnje je bila vlada prisiljena potegniti edino mogočo potezo, z odpravo razlikovanja med rezidenčnimi in nerezidenčnimi stanovanji ter različnimi stavbnimi zemljišči lahko zdaj le upa, da bodo postopki odmere davka vendarle stekli, saj bi se morali v nasprotnem primeru ubadati z resnimi finančnimi težavami. Je pa ob vsem tem naravnost neverjetno zvenela včerajšnja ocena finančnega ministra Uroša Čuferja, da se z obdavčitvijo vseh stanovanj in stavbnih zemljišč po enaki davčni stopnji predvideni davčni izplen ne bo spremenil. Še dobro, da je več tisoč državljanov čas in denar zapravilo za urejanje osebnih služnosti, stalnih prebivališč in osebnih dokumen-tov. Če bi vklopili razum, bi za to zahtevali račun.