Nekoliko podrobneje se bom dotaknil samo vsebine zadnjega prispevka iz časnika Dnevnik »Sevanje pod dovoljeno mejo, delovnik pa skrajšan« novinarke Nine Knavs z dne 18. februarja 2014.
Poudarjam, da moj namen ni zagovarjanje upravičenosti oziroma neupravičenosti ugodnosti (skrajšan delovnik ali dodaten dopust), ki jih imajo delavci, ki delajo v območju IS, ampak predvsem dopolnitev nekaterih izjav in zapisov z dejstvi in mojim razmišljanjem. Moti pa me način, na kakršnega je predstavljena ta tema slovenski javnosti. Način je namreč deloma nekorekten, informacije v prispevkih niso celovite, deloma so netočne in s tem zavajajoče; zaznati je tudi propagandizem, demagogijo in morda še kaj. Ob dejstvu, da je generalni direktor OIL že pred več kot enim mesecem pisno pozval pristojni ministrstvi (ministrstvo za zdravje in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti) k ureditvi problematike (ne)upravičenosti pravic iz naslova sevanja, bi pričakovali, da sedaj kompetentni strokovnjaki izrazijo svoja stališča in jasno povedo, ali delo z viri IS spada ali ne spada med tista dela, ki utegnejo škodovati zdravju zaposlenih, in ali so delavci, ki opravljajo taka dela, morda upravičeni do določenih ugodnosti ali pač ne. Ne vidim razloga, da bi zaposleni vztrajali pri sedanjih ugodnostih, če se bo ugotovilo, da je poklic, ki ga opravljajo, popolnoma varen in da ne delajo v neugodnih delovnih razmerah.
Živimo v časih, ko ni težko vsakogar obrniti proti vsakomur. Tudi zato terjajo omenjeni prispevki vsaj kratek komentar. Upam, da bodo bralci ob dodatnih podatkih in razmislekih dobili celovitejšo podobo o tej problematiki.
1. Strokovni direktor OIL v prispevku pravi takole: »Dvomim, da je ogroženost zaradi sevanja v Sloveniji kaj drugačna kot v Avstriji, Italiji in preostalih državah, kjer takšnih pravic ne poznajo.«
Ogroženost zaposlenih zaradi sevanja na OIL ni drugačna kot v primerljivih institucijah v Avstriji, Italiji in drugih državah, tu je dvom odveč. Kakšna pa je z omenjenimi pravicami v Italiji in Avstriji? Strokovni direktor OIL trdi, da takšnih pravic tam ne poznajo. Ureditev ni toliko drugačna kot v Sloveniji, glede na neuradne podatke, ki sem jih v kratkem času uspel pridobiti. V Italiji je na primer tedenska delovna obveza med 36 in 38 ur z 11 dnevi dodatnega dopusta na leto, v Avstriji pa je tedenska obveza med 37 in 40 ur z do enim tednom dodatnega dopusta, različno v različnih zveznih deželah. Kaj je sedaj res?
2. Iz prispevka se poučimo o tem, da je sevanje, ki ga prejmejo zaposleni, pod letno dovoljeno mejo izpostavljenosti. Razčistimo še to.
Zakonodaja ne govori o dovoljeni meji izpostavljenosti. V zvezi z varstvom izpostavljenih delavcev pred IS govori predvsem o verjetnosti in tveganju, da zaposleni prejmejo določen odmerek IS, ter o mejni vrednosti IS 20 mSv na leto (govori tudi o mejnih vrednostih za trenutne hitrosti odmerka), ki pa ne sme biti presežena. To je tudi logično: a si predstavljate, da bi se ugodnosti posameznikom dodeljevale na podlagi dejansko prejetega odmerka?! Bi potemtakem po analogiji tudi za delavca, ki svoje delo opravlja na nevarni višini, bilo potrebno, da vsake toliko pade in se poškoduje, da bi se mu priznalo, da opravlja delo v neugodnih in nevarnih delovnih razmerah? V Sloveniji smo ubrali pot, ki je prava: za varnost delavcev je treba poskrbeti v največji možni meri in pri tem se na področju IS uporablja načelo ALARA – »As Low As Reasonaly Achievable« – nekoristno sevanje oziroma nevarnost skušamo zmanjšati toliko, kolikor je to mogoče doseči z razumnimi ukrepi in stroški. To pa seveda ne pomeni, da sevanja na določenih delovnih mestih ni – visokoenergijskega IS v celoti namreč ne moremo ustaviti z nobenim zaščitnim zidom. Ob tem samo omenimo, da za IS velja model LNT (»Linear No Treshold«), ki pravi, da je nevarnost sorazmerna odmerku in da ne obstaja najmanjši nenevaren odmerek. Kaj je sedaj res?
3. V prispevku je še omenjeno, da OIL na leto izgubi okoli 1,5 milijona evrov na račun zgodovinskih pravic in obveznosti.
Kako prosim? Tu vendar govorimo o zaposlenih, ki imajo podpisane pogodbe o delu, usklajene z zakonodajo in z ustreznimi kolektivnimi pogodbami – skupaj s plačo, dopustom in tedensko ali mesečno delovno obvezo. Od kod torej pravzaprav očitek, da ti delavci svoji instituciji prinašajo izgubo? Svoje plače vendar ne »jemljejo«, ampak jo po veljavni zakonodaji in dogovorih »prejemajo«. Strokovni direktor OIL ponazori, da bi s tem denarjem »lahko kupili CT-aparat ali dva, na dve leti pa morda tudi nov linearni pospeševalnik«. A zdaj so pa zaposleni krivi še za pomanjkanje aparatur?! Ali si predstavljate, kako se ti »izbrani« zaposleni počutijo, ko prebirajo take izjave o sebi, in kako to vpliva na njihovo delo? Prav ti zaposleni zdravijo naše bolne državljane. O izbiri številke 1,5 milijona evrov pa ne bom izgubljal besed.
Ne, težavo je iskati drugje. OIL je dolžan skrbeti za pravočasno zamenjavo/nakup potrebne medicinske opreme oziroma aparatur iz prihodkov svojega poslovanja in v prvi vrsti iz namenskih(!) amortizacijskih sredstev. V zadnjih petih je bilo za omenjene aparature (CT, linearni pospeševalniki in druge sevalne aparature) na OIL priznanih amortizacijskih sredstev po moji oceni blizu 10 milijonov evrov (»država« približno polovice amortizacijskih sredstev ne prizna). V tem obdobju je OIL iz lastnih sredstev kupil en manjši enoenergijski linearni pospeševalnik in nobenega CT-ja. Kaj je sedaj res?
Ko prebiram take prispevke, uvidim, da je potrebna reforma našega duha, predvsem pri tistih, ki tako ali drugače izkoriščajo svoje položaje za demagoško in tendenciozno obveščanje javnosti, ne da bi pojasnili vsa dejstva, ki jih bralci potrebujejo za oceno nekega stanja. In s tem delajo škodo. Pa naj so to novinarji ali pa visoki predstavniki posameznih institucij. Obstajajo namreč obče civilizacijske in moralne vrednote, ki bi jih morali vsi poznati in ki se jih velja držati.
Upam, da se bo pravočasno našel nekdo, ki bo imel dovolj poguma, pokončnosti in odločnosti, da bo vsaj na simbolni ravni povedal »No pasaran!« (besede sem si sposodil iz govora Dolores Ibarruri in jih je razumeti zgolj kot literarni vložek) ali pa bomo za Georgea Orwella morali vsi skupaj ugotoviti, da ni bil le izjemen pisec, ampak tudi vizionar. Se spomnite njegovega romana 1984 in družbe, ki jo v njem opisuje? Tam je eno izmed štirih ministrstev bilo Ministrstvo resnice – za kaj je že skrbelo?
Asist. Božidar Casar, univ. dipl. fiz.,specialist medicinske fizike
