Eno zadnjih sobot v decembru so se v vaški mlekarni zbrali neporočeni fantje izpod Krna. Prišli so iz treh vasi; iz Drežniških Raven, Magozda in Jezerc. Novinci so morali biti starejši od 17 let, vriskati so morali znati in zapriseči v skladu s pustno zaprisego. Sicer so prišli zaman. Sprejem v fantovsko skupnost, nekakšen obred iniciacije in vstopa v novo življenje, je namreč začetek in osnova pustovanja pod Krnom. Sprejem se dogaja za zaprtimi vrati in zgodilo se je tudi že, da testa zrelosti kdo ni opravil. Ker bi bil nesprejem prehuda vaška sramota, dajo starejši fantje takšnim še eno priložnost in možnost, da razmislijo o sebi in se znova dokažejo. Prelomnica za fantiče v vaseh pod Krnom namreč ni polnoletnost, ampak tistih 17 let in sprejem v fantovsko skupnost. Prav negovanje fantovske skupnosti, njen odnos do vaške dediščine in nekoliko na obrobje odmaknjeni kraji so tudi razlog, da je ravenski pust danes eden bolj pristnih v Sloveniji, ubranjen pred sladkornimi penami, klovni in drugo komercializacijo. Država mu je letos nadela najvišje priznanje in ga razglasila za živo mojstrovino državnega pomena.

Praznik nad prazniki

S sprejemom letošnjih dveh novincev se je tako tiste decembrske sobote začel pustni čas oziroma nekajmesečno druženje in povezovanje skupnosti. Kot vedo povedati domačini, se s tem začenja več kot samo pust. Praznik nad prazniki, ki mu vsi državni in cerkveni ne sežejo do kolen. Že prvega dne so fantoma novincema določili vloge. Najtežje, seveda. Oblekli so ju v ta grde, ki skupaj s ta lepimi sestavljajo osnovo ravenskega pusta. Tiste fante, ki znajo dobro plesati, so izbrali za ta lepe, sicer pa vloge ostanejo skrbno varovana skrivnost vse do pusta. Ravenski pust je pravzaprav predstava, ki se odvija po tradicionalnem pustnem planu in ki od fantov ne zahteva samo dobre volje in kondicije za 12-urni pustni pohod, temveč tudi študij vlog. Dodeljeno vlogo mora vsak naštudirati sam, ji v okviru dovoljenega dodati nekaj svežine in predvsem tisto nekaj, o čemer bodo vaščani po končanem pustu še dolgo govorili. Za domačine je namreč pravi izziv, da že pred pustovanjem in zlasti na dan pusta ugibajo, kdo nosi katero masko in ali jo je odigral bolje ali slabše kakor njegov lanski predhodnik.

Fantje k mlekarni pridejo brez strahu. Ne bo se jim treba več dokazovati, čaka jih prva polnočna povorka in naznanitev vaščanom, da pust bo. Z zvonci in od vsepovsod privlečeno staro pločevino je njihova povorka skozi vas resnično glasna. Na čelu družbe stopata harmonikar in bobnar, v vsaki vasi se fantje postavijo v krog in zapojejo. Do pravega pustovanja sovaščane sredi noči z ropotom in petjem prebudijo še najmanj enkrat.

Stara poganska ženitev

Nato vendarle počasi pride tudi predpustna sobota, ki je za razliko od ravenskega pusta v resnici pustna. Ravenski pust se namreč dogaja deset dni pred uradnim pustnim torkom. Zjutraj malo po sedmi uri, ko sonce še niti ni vzšlo, se fantje, oblečeni vsak v svoj lik, znova zberejo pri mlekarni in nato v sprevodu krenejo naprej proti Magozdu in Jezercam. Ravenski pusti uprizarjajo staro pogansko ženitev. Na čelu sprevoda gre vodja, nato muzikant in bobnar, ki z igranjem pustne koračnice dajeta ritem in narekujeta korak. Sledita dva para ta lepih, ženina in nevesti. Za njimi ta star in ta stara – oče in mati vseh pustov. Za njimi se podijo ta grdi, ki so zaradi svojega obličja in strašljive lesene maske tudi najopaznejši. Oblečeni so v hlače iz pisanih trakov, odeti v ovčjo ali kozjo kožo in opasani z zvonci. Z glave jim štrlijo ovnovi rogovi, z ust moli velik usnjen jezik. So nekakšni skrbniki ta lepih, saj od sprevoda odganjajo vsiljivo in radovedno otročad. Ti bežijo pred njimi, saj jih sicer po grbi dobijo z nogavico, napolnjeno s pepelom. Ne, mame niso vesele.

Ta lepim in ta grdim – najznačilnejšim likom Ravenskega pusta – se v sprevodu pridružijo še druge posebne vloge. Ljudje, ki so včasih hodili v te kraje in so jih vaščani potrebovali ali pa se jih bali. Žandar in ravbar, Rezijan, dimnikar, poštar, zdravnik, cgajnarca z otrokom, ta debel, poštar, kmet in kmetica, nosač ta slamnastega in lovec z zajcem.

Ustavijo se na vsaki domačiji, le tistih, kjer je minulo leto kosila smrt, se izognejo. Pred vstopom v hišo mora vodja sprevoda na vhodnih vratih gospodarja prepričati, da jih spusti v hišo, in mu dokazati, da prihajajo z dobrimi nameni, še več, da hiši prinašajo srečo in odganjajo zlo. V hišo vstopijo le ta lepi in kasneje njihovi posebni spremljevalci. Ko zaplešejo, jih gospodinja pogosti in obdari z domačo kapljico, jajci, domačimi mesninami, v pustno blagajno pa spusti tudi kakšen cent. Medtem ko je obhod po hišah intimnejši in posvečen vsaki domačiji posebej, se popoldne ob prihodu pustne povorke nazaj v Drežniške Ravne odvije še skupinsko rajanje. Iz domačij pridejo gospodarji in gospodinje, otroci se za vogali skrivajo pred ta grdimi, običaj pa v vas vsako leto privabi tudi vse več obiskovalcev od blizu in daleč. Pustovanje se po dvanajstih urah pohoda konča okoli sedme ure zvečer na glavnem vaškem trgu v Spodnjih Ravnah.

Ravenskega pusta zdaj čaka le še pustni torek in slovo od pusta. V nasprotju z mnogimi drugimi slovenskimi pustnimi navadami ravenski pust za grehe v preteklem letu ni obsojen. Najdejo ga zgolj ubitega za enim od hišnih vogalov. Žalost zbranih je neizmerna, njihov jok se razlega iz sprevoda, ki na večer pustnega torka znova krene na pot. Na trgu v Drežniških Ravnah jih čaka zadušna slovesnost, zelo podobna cerkvenemu pogrebnemu obredju. Kot nekakšna protiutež Cerkvi in njenemu nasprotovanju poganskemu izročilu pusta. V pridigi je tudi čas za komentar preteklega leta in za samorefleksijo. In za smeh. Tukaj namreč liki spregovorijo.

Pot v večni plamen

Najlepši del pogreba je pot od trga na Ravnah do grmade na bregu nad vasjo Jezerca. Fantje slab kilometer poti razsvetlijo z baklami in v pogrebnem sprevodu z upočasnjeno koračnico pusta pospremijo v večni plamen. Svetloba ognja, v katerem sežgejo mrtvega pusta, seže do vseh treh vasi. S tem je žalne koračnice ter joka in stoka užaloščenih konec. Zažig pusta namreč simbolizira začetek novega obdobja, za marsikaterega od fantov lahko tudi konec samskega življenja in s tem konec članstva v fantovski skupnosti. Zato se tisti večer razvije veselje, fantje se v plesnem krogu ob ognju tedaj spozabijo tudi nad avtentičnostjo in ob popogrebni pesmi ravenskega pusta z naslovom Ci-Cičje (Ovce, op. p.) zapojejo kakšno bolj popularno slovensko popevko. Še najraje tiso Slakovo A zdaj pa pojdem po dekle…

Pust v Drežniški Ravnah, Jezercih in Magozdu povezuje vaško skupnost bolj kot kateri koli drug dogodek. Virov o tem, od kod in kdaj njihovo pustovanje izhaja, ni. So pa pričevanja, da v teh vaseh živi že dolgo. Fantje zadnje desetletje resnično z vsem trudom in srcem skrbijo za ohranjanje tradicije in letošnja razglasitev pustovanja za živo mojstrovino državnega pomena je zanje velik poklon. In hkrati obveza, da tudi v prihodnje ne skrenejo s te poti in avtentično pustovanje kot takšno ohranijo tudi fantom, ki se v teh vasicah šele rojevajo. Tamkajšnja ljudska modrost namreč pravi, da je spoštovanje ravenskega pusta za zveličanje potrebno.