Za koncertno serijo Sonica skrbi Luka Zagoričnik. Predstavlja fokusirano gnetenje zvočne tvarine s pomočjo tehnologij za reprodukcijo in generiranje zvoka, ki presega običajno plesno funkcionalnost in se dogaja zunaj akademskega ustroja glasb s predpono »elektro«. Včasih je del trendovskega polja »sound arta«, ki ga prava diferenciacija še čaka. Recimo, da je Sonica lokalni priklop na to dogajanje, ki bo največ napravila s tem, da živahne majhnosti scene ne bo naredila za »elitne« (cena pet evrov za koncert je dostopna).

Začetna projekcija spleta kratkih filmov različnih filmarjev, vizualizacij komadov z Lescalleetovega dvojnega albuma Pesmi o ničemer(tudi dizajn ovitka je parafraza znanega albuma benda Big Black, Songs About Fucking), je sprožila asociacijo na staro Ljubljano. Prostor z obokanimi stropi s 40 obiskovalci je spomnil na čas projekcij eksperimentalnih filmov in poslušalnic v galeriji ŠKUC v sedemdesetih letih. Tudi tu skozi vitrine vdirajo zvoki in luči z ulice, ki podirajo zaprtost koncertne situacije.

Dober elektroakustik, kar Lescalleet je, je to igro robov prostorov vkomponiral v koncertni, »živi« del. Z mikrofonizacijo je lovil zvok galerije in ga dodajal zvočni masi, ki je ob nalaganju konkretnih zvokov (z malih kasetnikov in gramofonske plošče) dobivala značilnost glasbenih parametrov. Naše poslušanje je kulturno in referenčno, kompozicijo prevajamo v glasbene parametre, razbiramo pulz, gradnjo tem, četudi gre za stebre šuma. Obesimo se na konkretni zvok, kot je ptičje petje, odjek pop pesmice, človeško govorico. S temi »zvočnimi objekti« Lescalleet ravna z občutkom za gradacijo in usmerjanje predirnega zvočnega spektra, tudi za emocionalno stopnjevanje drame. K temu doda fizično delo, ki ni le ravnanje hladnega znanstvenega tehnika za mešalko zvoka.

Če abstrahiramo učinke predirnih frekvenčnih grozdov, ki smo jih navajeni dodajati k vizualizirani realnosti v kinodvoranah, je Lescalleet tradicionalen elektroakustik, resda s priročno okleščenim instrumentarijem za turnejo. Je sonični pripovedovalec komponist z bogatimi glasbenimi zaledji, ki jih prevaja v elektroakustični koncert. To je bil eden boljših glasbenošumnih »tripov« v zadnjem času, z usklajeno mero napadalne breozobličnosti in mehkih glasbenih potez, ki dražijo glasbeno doživljanje zvoka v prostoru.

Tokrat sta nastopila Samo Kutin na hurdy-gurdyju in angleški veteran, improvizator na preparirani kitari Keith Rowe.