V krivulji od vzpona do padca založbe je zaslediti nekaj hudo slabih presoj, ki so prispevale h klavrnemu koncu. Obsežen leposlovni, esejistični in filozofski program enostavno ni upošteval majhnosti slovenskega knjižnega trga in še posebej ne majhnosti niše, ki jo tovrstna literatura znotraj tega trga ima. Očitno so se zanašali na izredno velikodušne subvencije, ki jih je založba ves čas prejemala od države, ki je do Nove revije zaradi vloge v socialističnih časih in vstopa mnogih njenih članov v osamosvojitveno politiko vedno gojila nekakšno strahospoštovanje in ji priznavala skorajda ekskluzivno civilnodružbeno vlogo v 80. letih, kar je seveda neskončno daleč od resnice. Še več: to je ena prvih in zelo pomembnih kraj zaslug.

Vse to je odgovornim na Novi reviji dajalo krila, da so zašli v hiperprodukcijo, da so bile knjige prerazkošne, da so v veliki meri objavljali kar hišne avtorje, prijateljski novorevijaški krog, in z denarjem ravnali hudo po domače, da so torej s samozavestno gesto skušali ustvariti svoj duhovni kozmos, ne da bi opazili, kako pičlo je njihovo bralstvo. Da je šlo zares za megalomanijo, je pokazal ravno prosluli projekt Slovenski zgodovinski atlas, »pionirsko delo slovenskega zgodovinopisja in historične kartografije«, kot so ga označili kar sami, ki je v času, ko so Slovenci zgodovine in njenih nenehnih revizij siti do grla, doživelo povsem pričakovan potop. Tudi zagon revije Ampak ni imel veliko stika z realnostjo založništva in ne po vsebini, ne po usmeritvi in ne po obsegu na trgu nikakor ni mogel obstati; to je bilo jasno vsakomur, ki vsaj malo pozna slovenski revijalni trg.

Korak v povsem odkrito politiziranje in povezovanje s SDS je bil tako logična posledica vseh že prej jasnih tendenc umetnega kreiranja širšega polja, ki naj bi bilo po neki simplicistični binarni logiki protiutež domnevno levemu umetniškemu, intelektualnemu in tudi novinarskemu polu. Odkrito bratenje z dnevno politiko je kulminiralo v vulgarni servilnosti s plačilom letalske vozovnice zunanjemu ministru Ruplu in financiranju Zbora za republiko. Takšne zlorabe državnih subvencij za umetnost Slovenija do takrat še ni videla.

Nova revija ni prva propadla založba, prva je bila Mihelač, ki se je s sporno privatizacijo najprej okoristila, nato pa propadla. Enaka privatizacijska zgodba je Mladinska knjiga, kjer se je z njo okoristil najprej »privatizator«, potem pa še Cerkev, in katere obeti so ravno tako črni.

Upniki pa: banke, država, ki terja neplačane davke in nerealizirane programe prejetih subvencij, tiskarne, neplačani avtorji, prevajalci… Tisto, kar je pri Novi reviji specifično, je, da jo je pustila propasti sicer tako trdna in široka bratovščina, ki je znala v imenu starih prijateljstev, skupaj prekrokanih noči in nenačelnih zavezništev pogledati vstran tudi ob najhujših spodrsljajih, pijanskih in politikantskih. Dokler je še kaj žvenketalo.