Rojen na kmetih v Zadrečki dolini, bister, a nekoliko drugačen fant, ki je bil za knjige, se je odločil za študij kmetijstva in ga tudi nadaljeval z doktoratom v Goettingenu v Nemčiji. Zanimalo ga je vse, predvsem pa, zakaj je nemško kmetijstvo uspešno. Tako rekoč mimogrede, v nekaj tednih, je spisal teoretično zahtevno nalogo in bil za tiste čase s 27 leti eden najmlajših doktorjev znanosti. Po vrnitvi je postal visokošolski učitelj za populacijsko genetiko na oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete in ji je na neki način ostal zvest vse do upokojitve. Njegova matematična bistrost in pripravljenost za intelektualno razpravo sta ga naredila za izjemnega in pronicljivega sogovornika. Veljalo je, če kdo, bo to Zagožen znal razrešiti. Govoril je počasi, vendar kot da bi bral iz knjige. Njegove misli so bile jasne in neposredne.

Po sili razmer je njegova domačija ostala sama in odločil se je, da jo z ženo Mihaelo, sošolko s fakultete, prevzameta in poskušata iz nje narediti nekaj, kar bo drugim odprlo oči. Uredil je kmetijo na novo in s križanjem ustvaril novo pasmo ovce ter bistveno dvignil storilnost prireje, primerno za življenje tudi v hribih. Z zgledom, ne glede na nasprotovanja in tudi posmehovanja, je tvorec modernega razvoja ovčereje v Sloveniji, ki je bila takrat praktično že opuščena.

Lastna kmetija mu je pokazala vse stranpoti in zgrešene koncepte socialističnega kmetijstva. Postal je neizprosen analitik in oster kritik razmer v kmetijstvu in na podeželju. S tem je uperil svojo ost tudi v politični in gospodarski sistem. V legendarnem prispevku v Mladini iz leta 1988, z apostrofom »Kardelj je v prvi potezi žrtvoval kmeta«, je naznanil nujnost ustanovitve kmečkih stanovskih organizacij in splošnih demokratičnih sprememb. Nato je strateško in pogumno, ob pomoči študentov in mladih kmetov, ki so mu verjeli, kasneje pa tudi starejših kmetov, pripeljal do ustanovitve Slovenske kmečke zveze, 12. maja 1988. To je bila prva, nova demokratična politična organizacija v Sloveniji. Brez njega teh sprememb ne bi bilo. Postopno je začrtal in kasneje kot politik neposredno izpeljal tudi temeljni krog sprememb kmetijske politike, prevzem evropske narave in vloge družinskih kmetij, novo vlogo zadružništva, gozdarske zakonodaje, privatizacije v živilskopredelovalni industriji in nujnost organiziranja kmetov v zbornico. S tem je tudi matičar novodobne slovenske kmetijske politike.

Demokratična pomlad ga je prek Odbora za človekove pravice prestavila v ožji krog vodstva Demosa in kasneje v prvi demokratično izvoljeni državni zbor. Kot vodja Demosovega kluba je sodeloval pri vseh ključnih odločitvah ob osamosvojitvi. Poudarjal je, da to ni zanj, vendar je vstop v realno politiko jemal kot svojo dolžnost, da pomaga, da zgradimo nekaj boljšega, bolj pravično Slovenijo. Pričevalci pravijo, da je bila njegova vloga v teh procesih večja, kot se je zdelo v javnosti. Deloval je navznoter, v razpravah o ključnih odločitvah politične in gospodarske narave in tu je bil načelen in trmast. Zaradi poštenja in načelnosti je njegov politični ugled rastel, spoštovali so ga eni in drugi. Imel pa je težave s tistimi, ki ne razumejo, s tistimi, ki ne delajo za skupno dobro, predvsem pa s tistimi, ki niso za Slovenijo, kot jo je on želel imeti na postulatih pravne države, demokracije in tržnega gospodarstva, delujočega v nacionalno korist. Zaradi svojega iskrenega idealizma je doživljal tudi velika razočaranja. Neizprosen je bil v razpravi s političnimi nasprotniki, najbolj pa ga je bolelo, ko je spoznal značaj in nasprotno delovanje tistih, ki so bili na njegovi strani ali jim je celo on s svojim početjem omogočil pridobitev moči in položaja.

Politični sistem in družba sta vse bolj zaostajala za njegovimi pogledi in postala plen novih elit. Svojega otroka, Slovensko ljudsko stranko, je poskušal reševati tudi s prevzemom vodenja stranke. Sam je govoril, da ni za operativne funkcije in politične spletke. Zato je bila to njegova zadnja družbena žrtev. Po tem aktu in dvornih spletkah desnice ni imel več moči ostati v političnem življenju. Zapustil je državni zbor in se upokojil. Zdravje je bilo načeto že od osemdesetih in časov prenove kmetije. Ni več imel moči, da bi ustavil padanje vrednot in slabitev državotvornega delovanja. Preveč zanj. Slovenija je zdrvela v svoj uničujoči krog, on pa se je umaknil nazaj k svojim ovcam in gozdovom na Savinjsko, na kmetijo, ki jo je že uspešno prevzel sin Miha. Zadnjih 12 let je preživel v boju z boleznijo, srečo pa je našel z vnukinjama, delom in sprehodi v gozdu. Spremljalo ga je grenko spoznanje, kam so šli njegovi projekti življenja: ovčereja, kmetijstvo, stranka, državna politika in gospodarstvo. V povprečnost, neumnost, egoizem, uničevanje in zlo. Na tistih redkih srečanjih so njegove, čeprav zaradi bolezni tihe besede vendarle odmevale: »Razumite, naredite nekaj, uprite se, vse bo šlo.« Smo ga dovolj razumeli, smo pripravljeni toliko žrtvovati za druge? Težak testament nam je naložil Profesor, častivreden državotvorni politik, neumorni borec za kmete in njihovo pravico pa tudi ponosni ovčerejec. Izgubili smo velikega človeka.