Nobeno presenečenje ni, da so hokejisti Olimpije po porazu v Dornbirnu že drugo zimo zapored ostali brez končnice v EBEL. Če pogledamo širše, je to pravzaprav še najmanjši problem ljubljanskega hokeja. Medtem ko večina primerljivih moštev iz regije vsako leto napreduje, je v Tivoliju vsakič slabše. V urejenem okolju bi se nad razmerami zamislili, a ne v Ljubljani, kjer je bila sezona zavožena že avgusta lani, ko se je moštvo zbralo na prvem treningu. Ker je Olimpija ostala brez resne vizije in posluje v prostem teku, agonija sploh še ni končana. Nobena skrivnost ni, da je po propadu Jesenic zdaj v resni nevarnosti tudi prihodnost edinega še napol profesionalnega kluba v državi. Avstrijci, ki vodijo ligo, tega kajpak niso prezrli, zato tivolskemu klubu na drugi strani Karavank malodane že napovedujejo kratek rok trajanja.
V tej sezoni so igralci in oba trenerja doživeli toliko ponižanj, da je lahko vodstveno strujo močno sram. Zdaj so razprodali še najboljše igralce, kar je le odsev napačnega poslovanja. Če bi moštvu že na začetku zagotovili konkurenčnost in primerne pogoje za delo, bi Olimpija vsekakor bila v igri za višja mesta v EBEL, tako pa je bila vso zimo prepuščena lastni iznajdljivosti in obupu. Ker ima v času, ko bi morala biti sezona na vrhuncu, povsem neprimeren igralski kader za tovrstno raven tekmovanja, je nihče več ne jemlje resno, ampak postaja tarča posmeha. Direktor Matjaž Sekelj se izgovarja, da je slabša sezona posledica odplačevanja dolgov, a ne gre pozabiti, kdo jih je ustvaril. Ker sponzorji nočejo več v Olimpijo, se v Tivoliju prepričujejo, da je zaupanje v klub med drugim izginilo zaradi kritičnih zapisov v medijih. A kdo ve, morda pa ni daleč dan, ko Olimpija ne bo več pod drobnogledom javnosti in jo bodo časopisi pospremili le še z najnujnejšimi izidi v kakšni nepomembni ligi. Jesenicam se to dogaja že drugo leto.
