Ministrstva in javne blagajne si iz proračuna ne morejo obetati dodatnih sredstev, še toliko bolj zato, ker je ta že januarja ustvaril več kot 220 milijonov evrov primanjkljaja oziroma dobro petino načrtovanega za celotno leto. Da se bo zadeva letos izboljšala, ni verjetno, saj je evropska komisija včeraj ohranila napoved, da bo Slovenija ob Cipru letos edina država Evropske unije, ki bo še naprej v recesiji. Vse slabše kaže tudi za letos predvidenemu 200 milijonov evrov težkemu izplenu iz nepremičninskega davka, ki je trenutno v ustavni presoji.

Javnim zavodom tako ostane le, da se znajdejo sami. Kako, jim je že lani predlagalo finančno ministrstvo – z reorganizacijo, spremembo sistematizacije delovnih mest in zmanjšanjem števila zaposlenih. Da je novo varčevanje v javnem sektorju neizogibno, napovedujeta tako finančni minister Uroš Čufer, ki zahteva »prilagoditev stroškov in zaposlenosti v javnem sektorju«, kot tudi novi gospodarski minister Metod Dragonja, ki bi ministrstva in organe v sestavi skrčil kar za tretjino. Pri tem so vladi v napoto le ti »preklemani sindikati«, ki »nerazumljivo« vztrajajo pri zapisanih dogovorih.

Ker se gospodarstvo ne zna postaviti na noge, tako in tako pa glede na trimesečno odsotnost gospodarskega ministra očitno to niti ni prioriteta, je pač edina možnost povoziti še kakšen dogovor več. Tožbe in ustavne presoje se pač vlečejo, zato se da tudi na tak način »zakrpati« finančno leto. Še posebno, ker se lahko znova »ugodno« zadolžujemo. Tako ali drugače pa se bo prihodnje leto, tako kot je bilo napovedano še skoraj vsako leto, vendarle začela gospodarska rast. Če pa se ne bo, bo zadeve pač reševala neka druga vlada.

Takšno kratkoročno gledanje je zakrivilo tudi trenutni problem s poplačili javnim uslužbencem. Čeprav bi morali javni uslužbenci v skladu z leta 2008 sklenjeno kolektivno pogodbo prejeti izplačilo tretje četrtine plačnih nesorazmerij oktobra 2010, je tedanja Pahorjeva vlada z aneksom, ki ga večina sindikatov ni podprla, poplačilo samovoljno prestavila na leto, ko bi gospodarska rast presegla 2,5 odstotka BDP. Pravni strokovnjaki so že tedaj opozarjali, da je retroaktiven poseg protizakonit in da bo država v primeru neizplačila morala poplačati razliko skupaj z obrestmi, vendar pa je vlada trdoglavo vztrajala naprej. Prav tako trdoglavo je lani rinil Gregor Virant, ki ni upošteval marčevske sodbe višjega delovnega in socialnega sodišča, temveč je zahteval revizijo vrhovnega sodišča, s tem pa nakopal še dodatne stroške za obresti, ki sicer skupno znašajo več kot 20 milijonov evrov.

Za nameček se je vlada premierke Alenke Bratušek konec lanskega leta z zakonom zavezala, da bo poplačilo zagotovila, odgovornost zanj pa prevalila na že tako obubožane javne zavode, ki naj bi denar napraskali z dodatnim varčevanjem.