Leta 1987 je bila 57. številka Nove revije tako simbolno kot dejansko znanilec nekega novega časa, ki je prinašal več svobode in optimizma ter vero v samostojno slovensko zgodbo o uspehu. Danes to obdobje, ki je bilo seveda za Slovenijo izjemnega zgodovinskega pomena, počasi, a nezadržno ugaša. Ugašajo mnogi heroji tega preteklega časa, ugašajo slovenska podjetja in banke in ne nazadnje ugašata dostojanstvo in volja povprečnega slovenskega človeka. Zdaj dokončno spoznavamo, da smo sicer z osamosvojitvijo začeli stopati v pravi smeri, da pa smo s te smeri že kmalu zašli na številne stranpoti, pa katerih še danes razpršeno tavamo z vedno manj upanja, da bomo prišli do cilja.

Težava je v tem, da še nismo povsem dojeli, da iskanega cilja ni. Ni mogoč. Če namreč nisi svetovni kolonizator in moraš za svoje preživetje v pretežni meri tudi pošteno delati, brez dela in sodelovanja enostavno ne moreš priti do materialnega bogastva ali splošnega blagostanja ter prav tako ne do zdravja in sreče. Cilj vseh tistih, ki so nas najmočneje povlekli v to krizo, je bil le materialno bogateti in krepiti družbeno moč. Toda takšen cilj, četudi ga do neke mere dosežeš, nikoli ne traja prav dolgo, poleg tega pa je sam po sebi destruktiven, kajti zgolj kopičenje materialnih dobrin in družbene moči vodi prej ali slej v neetična ravnanja. Na etiki pa družba stoji in pade. Etika je namreč temeljna podstat pravne države, demokratične politike, trajnostne ekonomije, solidarnosti, prijateljstva in sploh vsega resnično vrednega v tem svetu.

Še posebej obžalujem, da so se mnogi vodilni akterji iz časa našega osamosvajanja in začetkov demokratizacije kasneje in do danes etično kompromitirali. Toda pohlep in želja po moči, ugledu in nadvladi nad svojimi realnimi ali izmišljenimi »večnimi sovražniki« so bili premočni. Nekaterim izmed teh akterjev je na srečo uspelo ohraniti svojo poštenost in dostojanstvo, žal pa oni drugi še vedno pritegujejo (naj)več pozornosti s hlastanjem po moči in premoženju. Škoda. Za te druge, seveda. In za vse nas. Pa vendar smo to obdobje Slovenci očitno potrebovali. In ga še. Kajti krize še ni konec. Pri čemer je kriza vedno tudi znanilec novega časa. Prihaja torej neko novo obdobje, v katerem se bomo postopno v marsičem bistveno spremenili, ali pa nas ne bo – v slednjem primeru bomo fizično seveda še vedno tu, vendar naša dežela ne bo več pretežno v naših rokah. O naši narodni samobitnosti bomo potem lahko spet le sanjali.

Nedavna »šlamastika« Geodetske uprave Republike Slovenije (Gurs) je tipičen kazalnik in dokaz, da se neko obdobje končuje. Seveda se bodo posledice tega obdobja, ki sta ga zaznamovali predvsem splošna korupcija in neodgovornost državnih institucij, pojavljale še leta in leta. Toda samo obdobje je vseeno blizu konca. Kajti s tako neučinkovito in nesposobno državo enostavno kmalu ne bo šlo več nikamor.

Ko sem tudi sam od Gursa prejel močno napačen informativni izračun za nepremičninski davek, sem najprej pomislil, da gre za prvoaprilsko šalo. Ko sem nato iz medijev izvedel, da so tovrsten napačen izračun prejeli tisoči ali celo stotisoči državljanov, sem nekako pričakoval, da se bo država zelo opazno opravičila, uveljavila odgovornost pristojnih oseb ter seveda državljanom na čim ugodnejši način omogočila, da se zadeva popravi (priznam, da vsega tega v resnici nisem pričakoval, bi pa to seveda v neki normalni državi bilo za pričakovati). No, seveda se ni zgodilo nič od tega. Predsednica vlade je te dni v državnem zboru ob imenovanju ministrov hvalila dosežke te vlade, opozicija je vlado napadala, uradniki z Gursa ali z njimi povezani strokovnjaki so nam prek medijev ponujali lahkotna »tehnična« oziroma vsebinsko prazna pojasnila, nihče pa se ni potrudil ugotoviti in uveljaviti odgovornosti pristojnih oseb in še manj ustrezno pomagati ljudem, ki morajo zdaj zaradi zapolnjenih terminov na Gursovih uradih svoje podatke hoditi popravljat celo v druge kraje. Ker se nekaterih podatkov, ki sem jih pred leti o svoji nepremičnini posredoval pristojnim osebam, še dobro spomnim, si res ne morem predstavljati, kako so lahko te podatke tam tako neznansko popačili in spremenili. Pri tem so zgodbe nekaterih drugih ljudi, ki so jim informativno odmerili kar za nekaj tisoč evrov neutemeljenega davka, že prav strašljive.

Ko sem pred dvema letoma ročno izpolnil in nato natisnil neki elektronski obrazec na spletni strani ministrstva za notranje zadeve ter nato izpolnjen obrazec nesel na pristojno upravno enoto, so mi tam pojasnili, da tega obrazca sploh ne poznajo – da so ga zdaj sicer tudi oni našli na spletu in da se spomnijo, da je take obrazce nekoč uvedel (nekdanji) minister za javno upravo Gregor Virant, da pa jih v praksi že dlje časa ne uporabljajo (zato sem moral na upravni enoti ponovno ročno izpolniti neki podoben obrazec). Takole nekako potekajo te naše zgodbe. In vsekakor jih je preveč.

Novo zgodbo si bomo kot narod – vsaj upam – še vedno pisali sami. Prav tako upam, da bomo to zgodbo spočeli in peljali po demokratični in pravni poti, kajti revolucije ne potrebujemo. Potrebujemo pa zares korenito očiščenje korupcijske mentalitete in prakse ter med drugim tudi bistveno odgovornejšo in bolj kompetentno državno upravo. Za enkrat naj rečem le, da še vedno pričakujem, da se bo kdo na (naj)višji vladni ravni državljanom iskreno opravičil vsaj za to zadnjo malomarnost, nadalje da bo Gurs podaljšal rok in (še) olajšal možnosti za popravke ter da bodo odgovorne osebe prevzele odgovornost. Tu ne gre za kak osebni interes ali bolečino, pač pa le za poziv k normalnemu odgovornemu dejanju. Če se to ne bo zgodilo, bo to jasen znak, da je tudi ta oblastna in uradniška struktura le del prejšnjega obdobja; tistega, ki se končuje.