Vsak posameznik, državljan Republike Slovenije, naj bi do tega uspeha zavzel svojo pozicijo: od popolne ignorance do fanatičnega poistovetenja. Osebno do vseh slovenskih udeležencev – ne glede na mesto, ki so ga na tekmovanju tega najvišjega ranga zavzeli – čutim bolj ali manj eno čustvo. Poklon, kapo dol, »chapeau», bi reki Francozi. Vsem se z veseljem priklonim ali pred njimi pokleknem. Kot nekdanjemu rekreativcu bi mi lahko bilo približno jasno, kakšen kredit so osebno vložili v svojo športno pot, koliko odrekanj, dela, samorefleksije in predanosti je bilo potrebno, da so skoncentrirali svoj življenjski trenutek v olimpijskem nastopu.
Medalje in dobre uvrstitve tako jemljem predvsem kot njihov osebni uspeh. Glede na infrastrukturo oziroma celotno podporo, ki jo kot država dajemo športu in športnikom, bi me bilo izredno sram, če bi si (kot državljan RS oziroma država) vsaj malo lastil dobre uvrstitve ali medalje. Hecno pa, da s tem čustvom nimajo prav nikakršnih problemov osebki, ki so formalno veliko bolj država, kot sem sam. Zato se par tednov pred pustom politiki in politični gospodarstveniki šemijo v športnike, oblačijo se v modro-zelene barve in mahajo z zastavo. Smešno, resno?
Peter Prevc je v enem izmed intervjujev dejal (vzeto iz konteksta): »Zaradi vas se jaz ne bom spremenil.« Gospod Kopitar, selektor hokejske reprezentance, je prav tako navedel nekaj dejstev o realnosti odnosa država – športni državljan. Ampak nekdo tega ni dojel ali noče dojeti – s spin doktorji ali brez njih. Adijo, moja pozitivnost; adijo, drugih pamet. I Feel Slovenia? I Feel Very Olympic Today!
