Teranova je izraz za klasično zaribano fasado, tako, ki je bila dolga leta klasični način zaključnega sloja hiš. Zidarji so se namreč nekdaj povsem drugače lotili zaključne faze zunanjosti zidu. Izolacija se ni uporabljala, fasada pa je tedaj pomenila praktično le omet. Danes je ta zaključni sloj na zunanjem zidu nekaj povsem drugega in tudi zato govorimo o sistemu. Ki obsega vse. Od izolacije do utrditve in nazadnje zaščitnega sloja, ki je že obarvan ali pa ga na koncu dodatno klasično prebarvamo.

Tepena fasada

Osnova kvalitetne teranove je bila njena temeljita utrditev. Po nanosu jo je bilo treba zbiti. Tako so v starih časih celotno fasado pretolkli s posebnimi lesenimi kladivi in dosegli povečanje vodoodbojnosti. To je bila tehnologija, ki se je uporabljala pred drugo svetovno vojno in še po njej, šla pa je skozi številne poenostavitve, v veliki meri zaradi pomanjkanja dovolj kvalitetnega materiala ter slabih in malomarnih mojstrov. Pogled na fasade je zadnjih petnajst ali dvajset let povsem drugačen, predvsem pa so po zaslugi kvalitetnih sistemov in barv hiše dobesedno zablestele. Vračajo se bolj, če hočete, dinamične barve, bolj žive, fasada je postala nekaj, kar da končno podobo hiši.

Danes tako ne govorimo več o fasadah, ampak samo še o fasadnih sistemih. Ti pa so raznovrstni in so odvisni od izolacije oziroma izolacijske plasti, končnega sloja in tudi same barve. Danes so uveljavljeni predvsem trije načini izolacije zunanjih sten: fasadni sistemi s toplotnoizolativnimi ometi, sistemi z izolacijskimi ploščami in obzidane ali t.i. obešene fasade.