Ko govorimo o biološki vrtni zemlji, potem naj bi bilo na kvadratni meter okoli 200 deževnikov. Njihovi izločki v enem letu tehtajo 70-krat več kot deževniki sami. In ti izločki vsebujejo od pet- do sedemkrat več dušika, sedemkrat več fosforne kisline, od tri- do enajstkrat več kalija, dvakrat več apnenca in šestkrat več magnezija kot običajna zemlja, v kateri živijo deževniki. Vse te snovi so idealna hrana za biološko pridelano zelenjavo, saj so čisti, visokovredni humus. Dokazano pa je tudi, da so rastline s tem naravnim gnojilom zaščitene, torej odpornejše proti rastlinskim boleznim.
Nikakor ne smemo pozabiti na zračenje tal in vlaženje zemlje, deževniki pa naredijo tudi dolge rove v zemlji. Zaradi tega imajo korenine lažjo pot pri razvijanju koreninskega sistema. Deževnikov poznamo več vrst, za vrtičkarje pa sta najpomembnejša dva: kompostni deževnik in zemeljski ali poljski deževnik. Kompostni deževnik je rdeče barve in je dolg od 6 do 8 centimetrov. Torej je krajši in precej manjši od tistega, ki prileze iz zemlje. Potrebuje vlago, toploto in razpadajoče organske snovi. V nasprotju z njim je zemeljski deževnik daljši, vidno debelejši, sploščen in rjavkaste barve. Dela dolge, cevaste rove v globino, od koder prinese na površje in v zgornje zemeljske plasti razne mineralne snovi.