Medtem ko gradnja plus energijskih hiš v tujini že nekaj časa ni več kakšna posebna novost, je pri nas še vedno prej izjema kot pravilo. Po ugotovitvah poznavalcev je v Sloveniji prva taka hiša, ki s pomočjo sončne elektrarne proizvede skoraj še enkrat toliko električne energije, kot je porabi za delovanje, hiša našega znanega telovadca Mitje Petkovška, dvakratnega svetovnega in štirikratnega evropskega prvaka na bradlji, in njegove življenjske sopotnice Mojce Rode, tudi večkratne državne prvakinje in dobitnice mnogih kolajn z mednarodnih tekem v ritmični gimnastiki. V novi pasivni hiši na Igu prebivata nekaj mesecev. Mitja nam je z velikim navdušenjem predstavil njune predvsem zelo spodbudne izkušnje z gradnjo in bivanjem v novi hiši, ki jih bomo predstavili v nekaj nadaljevanjih.

Z izbranko sta kot mlada športnika že pred nekaj leti začela razmišljati o skupnem življenju. Ker nista imela drugih možnosti, sta čakala na razpis stanovanjskega sklada, da bi tam dobila kakšno stanovanje za mlade družine. Medtem ko sta čakala na razpis, sta spoznala mlad par, ki je gradil pasivno hišo. Njegove dobre izkušnje so Mitjo in Mojco tako spodbudile, da sta se pred dobrima dvema letoma odločila, da bosta tudi sama zgradila svojo pasivno hišo.

O pasivni gradnji sta že veliko vedela

Za Mitjo in Mojco to sicer niso bile prve informacije o pasivni hiši. Oba sta namreč že nekaj let prej spremljala dogajanje na sejmu Dom v Ljubljani ter prebirala različne časopise in revije o gradnji energetsko varčnih hiš, zato je bila njuna odločitev še toliko lažja. S tako pridobljenim znanjem in teoretičnimi izkušnjami sta se spomladi leta 2008 odpravila na sejem Dom, kjer sta obiskala več ponudnikov montažnih hiš in začela iskati informacije o ponudbi pasivnih hiš. Nad njihovimi odgovori sta bila precej presenečena, saj sta od njih izvedela, da gradnja takih hiš ni smiselna, graditi jih sicer znajo, a med kupci naj ne bi bilo kakšnega posebnega zanimanja, zato tudi med ponudniki ni bilo posebnega navdušenja. Na razstavnem prostoru Lumarja pa sta naletela na nekoliko drugačen odziv, saj jima je njihov predstavnik dejal, da si tudi pri njih želijo zgraditi hišo, kakršno sta si zaželela Mitja in Mojca. Ti prvi pogovori so ju navdali z optimizmom, saj sta ugotovila, da se njune sanje končno lahko uresničijo.

»Za varčno hišo se nisva odločila toliko zaradi nizkih stroškov vzdrževanja in bivanja, ampak sva z odhodom na svoje z Mojco želela čim manj dodatno obremenjevati okolje, zato je bil najin cilj zgraditi najbolj varčno in tehnološko najbolj izpopolnjeno hišo, kar se jih je lahko dobilo,« je povedal Mitja in dodal, da so z Lumarjem že na sejmu stekli precej resni pogovori o gradnji pasivne hiše. Po tem so se začele zadeve tudi na strani ponudnikov zelo hitro spreminjati. Ravno v tistem času, ko sta sprejela odločitev za gradnjo pasivne hiše, je namreč Eko sklad objavil prve razpise za nepovratne finančne spodbude za občane, kjer so posebej spodbujali gradnjo pasivnih in nizkoenergijskih hiš. Ponudniki so se seveda na to hitro odzvali in začeli bolj resno ponujati tudi take hiše, za katere so kupci lahko pridobili omenjeno subvencijo. Vendar sogovornik ob tem poudarja, da mu sploh ni žal, da se je odločil za Lumar, saj je njihovo sodelovanje od začetka do konca potekalo zelo gladko in brez težav.

Od eno- do dvokapnice s sončno elektrarno

Ko sta se torej Mojca in Mitja odločila za gradnjo pasivne hiše, je Mitja odšel na občino po lokacijsko informacijo, iz katere so skupaj s projektanti ugotovili, pod kakšnimi pogoji se na izbrani lokaciji lahko gradi hiša. Po tem so se začeli intenzivni pogovori in usklajevanja z arhitektom oziroma projektantom. O tem, da bo hiša grajena po načelih pasivne gradnje, ni bilo nikakršne dileme. Za to obstajajo standardi, zato se sogovornik ni vtikal v stroko, zelo aktivno pa sta z Mojco sodelovala pri končni podobi hiše in njeni velikosti. Najprej sta si zaželela hišo z enokapnico, vendar lokacijska informacija na tistem mestu ni dopuščala gradnje enokapnice, zato sta se odločila za dvokapnico, za katero se je na koncu izkazalo, da je bila to najboljša odločitev, saj v nasprotnem primeru celotne strehe ne bi mogel izrabiti za postavitev sončne elektrarne.

Poleg vsega sta si želela, da bi bila velikost hiše čim bolj optimalna za povprečno družino. Na osnovi njunih racionalnih želja je na koncu nastala hiša z okoli 140 kvadratnimi metri površine, kar je po sogovornikovem prepričanju povsem dovolj za eno družino. Tako je nastal načrt za zanimivo hišo, ki je zelo prepoznavna. Pri tem ni skrivnost, če zapišemo, da je zdaj že znamenita hiša, ki je nastala na osnovi njunih želja in idej, postala Lumarjeva tipska hiša. Na to sta oba izredno ponosna in tistim, ki se resno zanimajo za tako hišo, tudi z veseljem odpreta vrata in jim pokažeta, kako je hiša videti tudi od znotraj.

V hiši je v spodnjem delu velik prostor, v katerem so dnevna soba, jedilni del in kuhinjska niša ter seveda sanitarije. Vsa okna so obrnjena na jug. To je bil namreč eden izmed osnovnih pogojev, da so dosegli standard pasivne hiše, saj lahko sončno obsevanje, predvsem pozimi, kar precej pripomore k manjši porabi energije. Tako kot v pritličju imajo tudi v nadstropju velika okna, ki so prav tako obrnjena proti jugu. V nadstropju so spalnica in dve otroški sobi, garderobna soba in velika kopalnica.

Klet za medalje, hiša za bivanje

Potem ko sta Mitja Petkovšek in Mojca Rode zbrala vso potrebno dokumentacijo za gradnjo plus energijske hiše, so se začela dela na parceli. Zaradi kompaktne kamninske osnove ali po domače »žive skale« so morali na zemljišču najprej opraviti svoje delo minerji, ki so s pomočjo miniranja nekoliko poglobili in zravnali tisti del parcele, na katerem so pozneje postavili hišo in še nekaj terena v okolici hiše.

Na tako pripravljen teren so prišli najprej zidarski mojstri, ki so položili temelje in nanje pozidali zidano klet. Lastnika sta si namreč zaželela tudi klet, v kateri bosta imela med drugim velik družabni prostor, v katerem bosta hranila tudi zajetno zbirko najrazličnejših priznanj in medalj. Poleg tega bo v kleti še nekaj prostorov za odlaganje najrazličnejše »krame« in podobnih stvari.

Čeprav kletni prostori še niso povsem dokončani, se Mitja zelo pogosto odpravi po zunanjih stopnicah v klet, kjer so v posebnih rumenih plastičnih škatlah na levi strani pri vhodu nameščene različne naprave za obratovanje sončne elektrarne. S pritiski na različne gumbe lahko namreč vsak trenutek odčita podatke o trenutni proizvodnji elektrike in denimo pogleda, koliko elektrike je sončna elektrarna proizvedla v enem dnevu, v tednu dni pred tem oziroma si lahko izbere poljubno obdobje. To je namreč našemu sogovorniku v veliko veselje in spodbudo, posebno ob lepih sončnih dnevih, ko se števec s podatki o proizvodnji elektrike vrti veliko hitreje kot ob oblačnem in deževnem vremenu.

Izolacija pod talno ploščo

Klet je pravzaprav le delno vkopana, je neogrevana in ne sodi v pasivni ovoj hiše. Sta pa lastnika poskrbela za dobro izolacijo kletnih zidov. Na vkopanih delih je položen 5 centimetrov debel sloj ekstrudiranega polistirena, na nevkopanem delu kleti pa so stene obložene s 14 centimetrov debelim slojem omenjene izolacije. Glede na to, da kleti ne bodo ogrevali, so posebno pozornost posvetili dobri izolaciji talne plošče. S kletne strani so namreč na ploščo nalepili 25 centimetrov ekstrudiranega polistirena z izboljšanimi toplotnoizolativnimi lastnostmi. Glede na to, da so stopnice v klet nameščene z zunanje strani, so sloj omenjene izolacije položili tudi med zunanjo steno in stopnicami.
Ko je bila klet dokončana, so delo prevzeli Lumarjevi mojstri. Na betonsko ploščo so najprej postavili tako imenovani montažni pasivni ovoj hiše iz lesene nosilne konstrukcije, sestavljen iz posebnih lesenih nosilcev, ki pri enaki nosilnosti zmanjšujejo delež lesa v konstrukciji in s tem zagotavljajo boljše toplotnoizolativne lastnosti. Ob tem je sogovornik poudaril, da so ves les kupili pri podjetju Steico, ki ima certifikat Forest Stewardship Council za trajnostno gospodarjenje z gozdovi.

Zunaj lesena vlakna, znotraj mavčno-kartonska plošča

Leseno konstrukcijo so z zunanje strani obložili s 6 centimetrov debelo fasadno izolacijo iz lesenih vlaken, medtem ko je z notranje strani nosilna konstrukcija obložena s ploščami OSB, ki hkrati služijo kot parna ovira in zapora z zrakotesno ravnino (vsi stiki so namreč polepljeni s tako imenovanimi trajnimi zrakotesnimi lepilnimi trakovi). Vmes so s pomočjo posebne naprave pod tlakom (60 kg/m3) vpihovali celulozno izolacijo (iz zmletega recikliranega papirja). Za razvod instalacij so z notranje strani dodali tako imenovano instalacijsko ravnino (debelina 6 centimetrov), sestavljeno iz lesenih nosilcev, kot zaključni sloj pa so pritrdili 15 milimetrov debele mavčno-kartonske plošče, med lesenimi nosilci v instalacijskem delu je sloj izolacije iz lesnih vlaken.

Podobno kot zunanje stene so tudi vse notranje stene in stropna konstrukcija izolirane oziroma napolnjene z izolacijo iz lesnih vlaken, ki po navedbah Lumarja zaradi večje gostote zagotavljajo tudi boljšo zvočno izolativnost objekta.

Strešna konstrukcija je sestavljena iz tako imenovanih žebljanih nosilcev, med katerimi je sloj celulozne izolacije debel 50 centimetrov. Z notranje strani je konstrukcija zaprta s ploščami OSB, ki hkrati predstavljajo tudi zrakotesen sloj. Ker sta Mojca in Mitja želela imeti hišo iz naravnih materialov, sta se odločila tudi za trislojna lesena okna (izvedba les-aluminij) z izolacijskim steklom, ki so izdelana v skladu s standardi za pasivno gradnjo. V skladu s standardom RAL so okna vodotesna na zunanji strani in zrakotesna na notranji strani.

Filtri dražji od elektrike za ogrevanje

»Sistem prezračevanja nama z Mojco ponuja največje razkošje, saj je v hiši v vsakem trenutku svež zrak,« je povedal Mitja Petkovšek, medtem ko mi je v novi plus energijski hiši na Igu pri Ljubljani razkazoval majhen prostor v pritličju nove hiše, v katerem je postavljena kompaktna ogrevalno-prezračevalna naprava. V eni napravi so torej povezani toplotna črpalka, zalogovnik za toplo vodo in sistem prezračevanja z rekuperatorjem odpadne toplote.

Nekaj dni pred našim obiskom je sogovornik »izklopil« rekuperator in prezračevalno napravo nastavil tako, da neposredno dovaja svež zrak v hišo. Čez poletje bosta imela z Mojco ves čas svež zrak in prijetno temperaturo v notranjosti hiše. Čeprav je hiša zelo dobro izolirana in ima na vseh oknih nameščena elektronsko vodena zunanja senčila, lahko v najhujši poletni vročini pri ohlajanju notranjih prostorov priskoči na pomoč tudi toplotna črpalka, ki zagotavlja minimalno energijo za ohlajanje prostorov, če je to potrebno. Čeprav bi morala biti v skladu z izračuni pozimi notranja temperatura prostorov 20 stopinj Celzija, je Mitja na željo partnerice nastavil temperaturo na 21 do 22 stopinj Celzija. Njuna kompaktna naprava oziroma toplotna črpalka (proizvajalec Drexel&Weiss) je namreč nekoliko »predimenzionirana«, zato si lahko privoščita kakšno stopinjo ali dve višjo temperaturo, kot so za njihovo hišo preračunali strokovnjaki. Seveda pa še vedno brez zadrege odpreta tudi okno, kadar si tako zaželita, čeprav v pasivnih hišah proizvajalci priporočajo, da se oken ne odpira. Ker za to ni potrebe. Razen psihološke.

V poletnem času je po njegovih izkušnjah v hiši prav prijetna temperatura; dodal je, da mu je kar nekoliko žal, da ni mogel ujeti hladnih zimskih dni, saj takrat še nista bila vseljena v hiši. Vendar je prepričan, da bo tudi pozimi bivanje v njuni plus energijski hiši prav tako prijetno kot poleti.

Geosonda namesto zemeljskega zbiralnika

Toplotna črpalka (tip zemlja/voda) je povezana z zemeljsko vrtino oziroma geosondo. Sogovornik nam je pojasnil, da se je zaradi skalnatega terena raje odločil za geosondo kot za denimo zemeljski zbiralnik, saj bi imel preveč stroškov z nasipavanjem terena z zemljo. Po njegovih izračunih stroški vrtanja do globine 60 metrov niso bili bistveno višji, kot bi bili pri zemeljskem zbiralniku, dodatna prednost je tudi to, da mu ne bo treba paziti, kje bo sadil drevesa, kje bo imel vrt in podobno, kot bi bilo v primeru, če bi imel namesto vrtine v zemljo okoli hiše zakopane alkatenske cevi. Toplota, ki jo toplotna črpalka odvzame vodi iz vrtine, se porabi tako za ogrevanje prostorov kot za pripravo sanitarne tople vode. Notranje prostore ogrevajo s pomočjo nizkotemperaturnega sistema talnega ogrevanja, delno pa tudi s pomočjo sistema za prezračevanje.

Mitja je z delovanjem sistema zelo zadovoljen, saj nima s tem tako rekoč nikakršnih skrbi. Še največ jih bo imel z zamenjavo filtrov v prezračevalni napravi, saj se na napravi približno vsake tri mesece vklopi rdeča lučka, ki ga opozarja, da je treba zamenjati filter. Ob tem malce v šali, malce zares pripomni, da bo moral samo za filtre odšteti skoraj toliko denarja kot za ogrevanje celotne hiše. Po njegovem izračunu ga bodo filtri stali od 30 do 50 evrov na leto, medtem ko naj bi za elektriko za ogrevanje hiše odštel okoli 50 evrov, skupaj z ogrevanjem vode in preostalo porabo pa naj bi za prezračevanje, ogrevanje in pripravo tople vode odštel okoli 150 evrov. Toliko ga bo namreč stalo bivanje v plus energijski hiši v enem letu. Seveda k temu precej pripomore tudi usmeritev hiše, saj so vse okenske površine obrnjene bolj ali manj proti jugu, kar tudi nekaj pripomore k nižjim stroškom za energijo.

Nizki stroški niso bili najpomembnejši dejavnik pri nakupu pasivne hiše; Mitja ob tem pove, da ju je gnala predvsem okoljska zavest, da lahko s tako hišo veliko pripomoreta k manjšemu obremenjevanju okolja. Ob boljšem občutku pa bosta mlada športnika seveda tudi veliko privarčevala, čeprav Mitja ob tem priznava, da je bila naložba dražja kot pri klasični hiši, vendar je subvencija Eko sklada za gradnjo nizkoenergijske hiše pripomogla k temu, da končna cena ni veliko višja.