Posledica kondenzacije pare so zmanjšana toplotna izolativnost objekta, povečana poraba energije, razpadanje gradbenih materialov, plesnenje in celo hišne gobe.

Parna zapora povsem preprečuje prehod vodne pare. Praviloma se vgrajuje čim bliže topli strani konstrukcije (npr. neposredno pod finalno oblogo).
Parna ovira delno preprečuje prehod vodne pare. Prav tako se vgrajuje čim bliže topli strani. Za razliko od parne zapore še vedno omogoča »dihanje« strehe ali stene. Parna ovira se vgrajuje v primeru, da imamo na zunanji strani izveden zračni kanal, ki omogoča odzračevanje vodne pare, ki prehaja preko strešne sestave.

Paroprepustne folije (z drugim imenom tudi sekundarne kritine) ne smejo ovirati prehoda vodne pare. Vgrajujejo se na hladni strani strehe, kjer bi vgradnja parne ovire ali parne zapore predstavljala problem. Vodna para mora preko nje neovirano prehajati navzven (v prezračevalni kanal), tako da ne prihaja do kondenzacije znotraj strešne oziroma stenske sestave. Razlog za vgradnjo je vloga varovalne sekundarne kritine in protivetrne zaščite izolacije in celotne konstrukcije.

Bistvene tehnične lastnosti folij so: stopnja prepuščanja vodne pare (paroprepustnost), mehanske lastnosti (predvsem pretržna sila) in obstojnost proti staranju (UV-žarki). Slednja je še posebno pomembna pri strešnih folijah, kajti starejše niso bile UV-odporne in nekateri krovci ugotavljajo, kako nekatere strehe dobesedno nimajo več sekundarne kritine. Ker je razpadla.

Paroprepustnost označujemo s kratico Sd. Podatek nam pove, s kakšnim uporom zraka potuje para skozi folijo. Posamezne folije imajo naslednje vrednosti: parna zapora dosega vrednost Sd do 100 m, parna ovira do 2 m, dobra paroprepustna folija pa dosega vrednost Sd 0,02 m.