Če želimo slediti tej metodi, najprej pripravimo premišljen načrt za kolobar. To pomeni, da moramo upoštevati prostorske in časovne spremembe na gredicah, kot tudi posebnosti posamezne vrste rastlin znotraj družine, saj se lahko škodljivci in bolezni rastlin pojavljajo na različnih vrstah znotraj družine.
Kolobarjenje je zahtevno
Pri načrtovanju kolobarja je treba upoštevati tudi izmenjavo kultur glede na globino korenin ter potrebe po vodi in hranilih. Ustvariti dober kolobar na domačem vrtu z upoštevanjem vseh elementov, vključno z rednim vzdrževanjem gredic, sledenjem plodovom ter času za počitek tal, zagotovo ni enostavno. Izbrati moramo namreč najbolj ugoden način gnojenja in obdelovanja zemlje, poiskati primerne kulture in sorte, ki jih moramo prilagoditi času setve oziroma sajenja, ter kasneje upoštevati pravilne metode spravila pridelka.
Sledenje plodov
Če isto vrsto gojimo pogosto na isti gredici, lahko računamo na manjši in kakovostno slabši pridelek. Poveča se tudi možnost pojava različnih škodljivcev in bolezni rastlin, razrašča se tudi trajni plevel, ki je specifičen za posamezno kulturo. S pogostim namakanjem in pršenjem zelenjave se slabša struktura tal in pospeši mineralizacija humusa. Rastline, ki porabijo ogromno vode, kot so denimo paradižnik, paprika in kumare, v dobrem kolobarju zamenjamo s stročnicami ali korenovkami, skratka z rastlinami, ki ne potrebujejo veliko zalivanja.
Kot dobro predkulturo tako priporočamo:
– paradižnik za stročnice in korenovke
– papriko za korenovke, trajnice in trave
– solato za krompir, paradižnik, papriko, fižol, korenovke, stročnice
– korenasto zelenjavo za paradižnik, papriko, kumare, zelena zrna
– grah in fižol za paradižnik, papriko, krompir
– kumare in lubenico za papriko, paradižnik, krompir, stročnice in trave
– čebulo za poper, lubenico, pšenico
Za rast je potrebna bogata zemlja
Pri kolobarju moramo upoštevati potrebe rastlin po določenih hranilih. Listnate rastline tako potrebujejo več dušika. Paradižnik, paprika, jajčevci, kumare, melone in buče imajo večje zahteve po fosforju in kalciju, medtem ko korenovke kažejo večje povpraševanje po kaliju. Glede na to, da se koncentracija talne raztopine v okolici korenin spreminja, odvisna je namreč od intenzivnosti sprejemanja ionov, je treba s fertirigacijo (postopek, s katerim namakamo in gnojimo z raztopljenimi mineralnimi ali neraztopljenimi organskimi gnojili v vodi) ohraniti optimalno koncentracijo soli v tleh, ki se giblje od 0,8 do 1,2 odstotka. Pretirano gnojenje z dušikom in kalijem lahko povzroči povečano koncentracijo soli, ki lahko negativno vpliva na rast in razvoj zelenjave.
Pri intenzivnem kolobarjenju moramo upoštevati tudi razlike med predkulturami (to je najpogosteje kakšna zgodnja spomladanska ali zimska vrsta, kot so solata, špinača, grah, čebula), glavno kulturo, ki je najdlje v vegetaciji (paprika, zelje, čebula), in poznejšo kulturo, ki zraste po glavnem pridelku (solata, špinača, čebula itd.). Po možnosti se priporoča občasna zasaditev pridelka za zeleno gnojilo, s katerim razširimo kolobar, tla pa se obogatijo z organskimi snovmi.
Vnaprej načrtovan kolobar
Pri intenzivnem kolobarjenju že vnaprej premišljeno načrtujemo. Pri štiripolnem kolobarjenju celotno obdelovalno površino razdelimo na štiri dele, vse rastlinske kulture pa razvrščene v štiri skupine: A, B, C, D. V prvem letu na gredici, ki smo jo predhodno pognojili z zrelim hlevskim gnojem, vzgajamo rastline iz skupine A, na drugi gredici rastline iz skupine B, tretjo gredico zasadimo z rastlinami iz skupine C in četrto z rastlinami iz skupine D.
Skupine si sledijo po abecedi, tako da se v štirih letih na vseh poljih izmenjajo vse štiri skupine. Če bomo upoštevali pomembnost kolobarjenja, se bomo že kmalu lahko prepričali o njegovi koristnosti, zmanjšali pa bomo tudi negativne stranske učinke.
