»Če govoriva o območni enoti Murska Sobota, morava govoriti o pomurskih gozdovih ali o gozdovih v deželi ob reki Muri. Glede na geografsko lego in vpliv celinskega podnebja iz Panonske nižine se klima, s tem pa tudi vegetacija, nekoliko razlikuje od drugih delov Slovenije. Imamo manj padavin (med 650 in 900 mm na leto) in ekstremnejše temperaturne maksimume tako pozimi kot poleti. Zato imamo nekatere gozdne združbe, ki jih drugje v Sloveniji ni ali pa jih je bistveno manj. V mislih imam nižinske gozdove, hitro rastoče mehke listavce (topoli, vrbe), gozdove črne jelše, jesenovja in gozdove hrasta doba,« pripoveduje Štefan Kovač. Dodaja, da je letni prirastek na njihovem območju res nekoliko nižji kot drugje (povprečje v RS je 6,7 m³/ha/leto). To je posledica revnejših tal in prekomernega izkoriščanja gozdov v povojnih letih, vendar se po njegovem mnenju stanje pospešeno izboljšuje.
»Lesna zaloga hitro raste (zdaj je že več kot 250 m³/ha), kar nas do neke mere celo skrbi, saj ta rast delno izhaja iz nezainteresiranosti nekaterih lastnikov, da bi sekali v svojih gozdovih. Ponekod je drevje že predebelo, kar zmanjšuje njegovo gospodarsko rabo in vrednost. Spravilne razmere so zelo podobne kot drugje po Sloveniji. Javnost pogosto meni, da so pomurski gozdovi le zamočvirjeni ravninski gozdovi. Vendar ne smemo pozabiti na Goričko in Slovenske gorice, kjer so razmere za sečnjo in spravilo enako zahtevne kot drugod po Sloveniji. V nižini so težave zaradi majhne nosilnosti in poškodb tal, ki nastajajo zaradi spravila lesa.«
Sečnja je tudi nega
Kaj pomeni nedoseganje letnega možnega poseka?
»Sečnja je nega gozda. Ko izvedemo izbiralno redčenje, krepimo preostalo drevje in povečujemo stabilnost gozda. Če ne sekamo in drevje prerase razumne, za gospodarsko rabo primerne dimenzije (to je pogosto pri hitro rastočih topolih), takega lesa ne moremo več uporabiti ali pa so njegova sečnja, spravilo in prevoz nesorazmerno dražji. Ponekod staro drevje propada, na primer bukev in rdeče srce ter jesen in trohnoba srca. Podobno je tudi pri črni jelši. Sicer pa se obseg sečenj kljub neugodnim tržnim razmeram na našem območju v zadnjem desetletju nenehno povečuje, kar je dobro. K temu verjetno prispevata tudi slabo gospodarsko stanje v regiji in posledično povečana raba lesa za kurjavo. Delavci zavoda za gozdove lastnikov ne moremo prisiliti v sečnjo, če tega ne želijo sami. Možnost prisile je zakonsko dana samo v primeru ogroženosti gozdov (bolezni, škodljivci).«
V Prekmurju imate vrstno bogatejše gozdove kot v drugih predelih Slovenije, kjer prevladujeta bukev in smreka. Kaj to pomeni za izkoriščanje in nego gozdov?
»V pomurskih gozdovih lahko najdemo 32 drevesnih vrst, vendar jih je le 13 takšnih, ki imajo delež v lesni zalogi večji od enega odstotka. Med najbolj zastopanimi so rdeči bor (29 odstotkov), bukev (17 odstotkov), hrast graden (12 odstotkov), gaber in črna jelša (po 9 odstotkov), hrast dob (7 odstotkov) in smreka (5 odstotkov). Delež ostalih je manjši. Za lastnike gozdov je to priložnost za bolj pester gozd, hkrati pa tudi možnost, da se lahko s sečnjo le posameznih drevesnih vrst (vsaj delno) prilagajajo povpraševanju po določenih »modnih« vrstah lesa. Gospodarjenje z več drevesnimi vrstami je bolj zahtevno tudi za gozdarje, ki lastnikom svetujejo pri označevanju drevja za posek in se pri tem odločajo, kateri vrsti dati prednost pred drugo.«
Gospodarnost izkoriščanja
Kako lahko na splošno ocenite delo lastnikov gozdov na vašem območju?
»Kot povsod drugod se tudi pri nas lastniki glede skrbnosti do svojega gozda močno razlikujejo. Veliko je skrbnih, veliko je pa tudi takih, ki komajda vedo za svoj gozd, kaj šele za parcelne meje. Največ je takšnih, ki imajo svoj gozd za zadovoljevanje potreb po lesu za kurjavo in občasno za gradbeni les. Na trg pridejo zato le vrednejši sortimenti, pogosto pa še ti končajo v peči. Pripravljenost za izvajanje negovalnih del v mladih gozdovih zaenkrat presega za sofinanciranje namenjena proračunska sredstva, kar ocenjujemo kot zelo ugodno. Želeli bi si le več sredstev za sofinanciranje.
Vse več lastnikov se zaveda, da je delo v gozdu nevarno ter da zahteva primerno usposobljenost in opremljenost. Zato je udeležba na tečajih varnega dela v gozdu, ki jih izvajamo v naši OE, precej velika (okrog 500 ljudi letno). Kljub temu pa lahko ob izvajanju sečnje, spravila in prevoza v gozdovih najdemo tudi najrazličnejše muzejske primerke mehanizacije in kaskaderske spretnosti posameznikov. Še sreča, da nezgode v gozdovih niso še pogostejše.«
Verjetno tudi lastnike na vašem območju spremljajo težave zaradi razmeroma majhnih površin posameznih parcel in s tem povezanega finančno negospodarnega izkoriščanja. Kako to rešujete?
»Analiza lastništva ob koncu leta 2009 je pokazala, da so, upoštevajoč vsa solastništva, pomurski gozdovi v lasti več kot 45.500 lastnikov (povprečno 0,86 hektarja na lastnika), pri čemer jih je skoraj 31.000 takšnih, ki imajo v posesti manj kot 0,5 hektarja gozda. Povprečna gozdna parcela na območju je velika 0,25 hektarja, kar pomeni, da ima povprečen pomurski lastnik svoj 86 arov velik gozd na povprečno treh med seboj prostorsko ločenih parcelah. Vendar so med njimi tudi pozitivne izjeme. Kar 570 je takšnih, ki imajo v posesti več kot 5 hektarjev gozda. Zavedamo se, da lahko od gozda v Pomurju preživi le nekaj lastnikov gozdov, vsem ostalim pa je gozd le dopolnitev gospodarskega stanja in občasni prihodek. Da je delo v tako razdrobljeni posesti gospodarno, se je treba zelo potruditi tako pri organizaciji dela kot pri prodaji. Odkupovalci lesa se namreč vse manj želijo ukvarjati z lastniki, ki prodajajo hlod ali dva. Zato smo delavci zavoda za gozdove pomagali ustanoviti dve društvi lastnikov gozdov (Prekmurja in Prlekije), znotraj katerih naj bi si lastniki pomagali tako pri delu v gozdu kot pri prodaji lesa ter izmenjavi izkušenj in informacij.«
Znanje za boljše delo
Seveda ne smeva mimo usposobljenosti lastnikov za delo v gozdu. Zavod za gozdove organizira vrsto različnih tečajev, zanima pa me, kakšen je odziv nanje. Zanima me tudi vaša ocena poznavanja dela, nege in vzdrževanja gozdov s strani zasebnih lastnikov gozdov.
»Omenila sva že, da je odziv na tečaje v naši OE dober. Lani je šlo skozi naše tečaje varnega dela v gozdu 451 oseb, leto prej pa 555. Naš namen je usposobiti ljudi za varno delo, ne pa pičel zaslužek od vplačanih kotizacij. Pojavljajo pa se zasebna podjetja, ki sicer imajo vsa pooblastila pristojnih ministrstev za izvedbo določenih tečajev, jim je pa osnovni cilj zaslužek. Udeleženci takšnih »turbo dvournih« tečajev se morajo zavedati, da njihova usposobljenost obstaja zgolj na papirju.
Splošna znanja o gozdu so pri lastnikih zelo različna. Odstopanja v pozitivni smeri so opazna tako med velikimi kot med majhnimi lastniki. Ponekod je v gozdovih mogoče opaziti celo »vrtičkarstvo«, kar nima nič skupnega z gospodarnim obravnavanjem gozda. Gozdarji si prizadevamo z lastniki vzpostaviti stik, se pogovoriti o njihovih potrebah in potrebah njihovega gozda ter najti srednjo, za obe strani najugodnejšo pot. Vsekakor pa je delo gozdarja lažje, če je lastnik gozda o gozdu bolj poučen in do njega skrben.«
