Ker za baliranje porabijo veliko manj energije kot pri proizvodnji konvencionalnih izolacijskih mas, gradnja s slamo prispeva k znižanju izpustov toplogrednih plinov. Graditelji tako podpirajo tudi lokalno kmetijsko skupnost, in ker je hišo mogoče zgraditi iz lokalnih materialov, so stroški prevoza minimalni. Vse materiale lahko ponovno uporabimo. Zaradi teh značilnosti je lahko slama gradbeni material prihodnosti.

Gradnja s slamo za petino cenejša od klasične

»Ocenjujemo, da bi bila gradnja take hiše za okoli 20 odstotkov cenejša od klasične gradnje. Sicer pa lahko hišo iz slame zgradimo v izredno kratkem času, v treh do šestih mesecih,« pojasnjuje Jure Požar, ki v Postojni načrtuje gradnjo hiše iz slame za svojo družino. Ena bala slame dimenzij 45 krat 35 krat 100 do 120 centimetrov stane približno en evro. Požar je izračunal, da bi za toliko bal slame, kot bi jih potrebovali za 120 kvadratnih metrov tlorisa, v Sloveniji plačal okoli 1500 evrov. Britanska raziskava, ki je primerjala slamnate bale z opeko in cementom, ugotavlja, da je opeka 17-krat dražja od slame. Torej je že osnovni gradbeni material veliko cenejši. Hkrati je slama zelo dober zvočni in toplotni izolator, zato so prihranki pri ogrevanju veliki. Slama je dober izolator tudi v vlažnem stanju. »Vlažnosti slame sicer ni mogoče preprečiti, saj objekt diha. Vendar če slama ni v neposrednem stiku z zrakom, ne razpada, čeprav je vlažna,« pravi Požar. Tudi predsodek o vnetljivosti slame so testi zavrnili. Če je slama v balah močno stisnjena in ometana z ilovico, kar onemogoča dostop kisiku, prestane celo 120 minut izpostavljenosti močnemu ognju.

V zadnjih letih prevladujejo trije načini gradnje s slamo. Pri samonosni gradnji so bale slame osnovni gradbeni element. Kot zidake jih polagajo v vrste in jih med seboj povezujejo z dolgimi palicami, tako da jih vertikalno natikajo v bale. Iz lesa so samo okvirji vrat in oken ter seveda ostrešje, ki je ponavadi krito s slamo ali z zemljo. »V Sloveniji taka gradnja še ni prisotna, je pa v zadnjih letih izjemno popularna v ZDA, Veliki Britaniji, Švici, Španiji ter na Danskem in Češkem,« pravi Požar. Sam bo pri gradnji hiše uporabil način, ki je najpogostejši na Nizozemskem, v Franciji, Avstriji, Belgiji in Nemčiji: nosilna konstrukcija bo lesena, slamnate bale pa bodo namesto izolacije. Pojavljajo se tudi slamnate pasivne hiše z lesenim skeletom, vendar morajo izredno dobro tesniti, da lahko dosegajo pasivne standarde, ki so enaki kot pri klasični pasivni gradnji.

Pri vseh načinih gradnje je treba bale slame ometati z naravnim ometom, ki je lahko glinen ali apnen. Obe vrsti ometa imata svoje slabosti in prednosti. Glineni omet dež sčasoma spere, apneni pa je sicer bolj obstojen, a ni tako paroprepusten. Zato nekateri strokovnjaki zagovarjajo različne mešanice, odvisno od kakovosti kalcita in gline oziroma blata. Glina, ki jo uporabijo za omete in tlake, ima prav tako izjemne značilnosti kot slama, saj je regulator klime v zaprtih prostorih. Ko je vlage nad 50 odstotkov, jo glina vpija, ko pade pod 50 odstotkov, pa jo oddaja v prostor in s tem ustvarja idealno bivalno okolje. Glina je tudi odličen akumulator toplote. Za dodatno kompaktnost ometa nekateri uporabljajo rafijo ali klasično gradbeno mrežo. Fasada je lahko tudi iz lesenih desk. »Živeti v taki hiši je izredno prijetno, saj se človek najbolje počuti v stiku z naravnimi materiali, ki dihajo,« je prepričan Požar.

Možnosti so neomejene, posebno če gre za lesen skelet, pri samonosni gradnji pa smemo zgraditi samo dve nadstropji. Izbira ostalih materialov je stvar osebnega okusa. »V Angliji slamo pogosto uporabljajo za oblaganje klasičnih opečnih hiš, ki praktično nimajo izolacije. Tudi v Sloveniji bi morali bolj promovirati naravne izolativne materiale,« pravi Jure Požar.

Slama prodira tudi v Slovenijo

V Avstriji in Italiji je kar nekaj hiš, zgrajenih iz slame, v Sloveniji pa jih je trenutno le nekaj. Očitno se je gradnja s slamo prijela predvsem v Prekmurju, kjer je bila v preteklosti že tradicionalna.

Eden prvih pogumnežev je bila družina Kristijana Zvera, ki je leta 2007 v Čikečki vasi pri Prosenjakovcih začela graditi hišo z lesenim skeletnim ogrodjem in izolacijo iz slame. Načrtujejo, da bo gradnja zaključena prihodnje leto. »Notranji ometi so izključno ilovnati, naneseni neposredno na slamo, zunanji pa bodo sicer tudi ilovnati, le da bo zaključni sloj iz apnenega ometa, saj je bolj odporen na vremenske vplive. Hiša stoji na točkovnih temeljih, polovica na betonskih, polovica pa na hrastovih. Plošča je lesena, v sobah in kopalnici pa so macesnove deske. Zdaj bivamo v dveh sobah s kopalnico. Bivalna površina meri okoli 36 kvadratnih metrov, težko je natančno izračunati, ker je veliko okroglin. Zraven raste še 50 kvadratnih metrov. Ščitila nas bo zelena streha, ogrevali pa se bomo z veliko zidano pečjo. Kljub temu da za delo nismo praktično nič plačali, do zdaj okoli 2000 evrov, bo kvadratni meter hiše stal približno 500 evrov,« je dejal Kristijan Zver. Dodal je, da je ekološki odtis desetkrat manjši kot pri klasični gradnji. Posebno pomembno se mu zdi, da je vsa družina s hišo odraščala, spoznavala sebe in prijatelje, pridobivala nove znance ter spoznavala materiale in naravo.

Robert Reček je leta 2008 zgradil slamnato hišo v Dobrovniku pri Lendavi. Konstrukcija hiše je lesena, slamo so uporabili kot polnilo in izolacijo, notranji in zunanji ometi pa so ilovnati. »Tlaki še niso izvedeni, v pritličju načrtujemo klasične cementne, v nadstropju pa lesen strop, porolit in lesen plavajoči pod. Strešna kritina bo opečna, ogrevali pa se bomo s keramično pečjo na drva. Notranje bivalne površine bo okoli 160 kvadratnih metrov. Doslej smo za gradnjo hiše porabili okoli 120.000 evrov, pri čemer zemljišče ni všteto v ceno,« je pojasnil Robert Reček. Hiša iz slame je tudi v bližini Ljubljane, v Podgozdu v občini Ig. Mogoče si jo je ogledati, za termin se je treba dogovoriti prek spletne strani (v okvirčku). Hiše iz slame gradijo predvsem ljudje, ki so sami svoji mojstri, čeprav seveda že obstajajo podjetja, ki jih gradijo za trg; največ jih je v Avstriji, eno pa deluje tudi pri nas.

Jure Požar načrtuje pritlično hišo z mansardo, ki bo merila 200 kvadratnih metrov, in sicer z lesenim skeletom in slamnatimi balami. Te bodo služile kot polnilo in izolacija. Ogrevali se bodo s pečjo na pelete. Vodo bodo ogrevali s pomočjo vodnega zalogovnika, ki se greje na sončne celice in dogreva na pelete. Načrtujejo talno gretje. Okna, vrata in tlaki bodo leseni, prav tako streha enokapnica. Notranji ometi bodo iz gline in lesa, zunanji pa bodo pretežno apneni v kombinaciji z lesom. Hiša bo nizkoenergijska, večina oken bo gledala na jug in zahod. Streha bo podaljšana na jug, da bo hišo ščitila pred poletno vročino.

Hiša vsaj za sto let

Mogoče se vam je ob misli na slamo v stenah porodila bojazen, da bo slama pritegnila nezaželene sostanovalce, kot so miši in podgane. Zagovorniki gradnje iz slame zatrjujejo, da ta material za omenjene sesalce ni nič bolj vabljiv kot katerikoli drug. Podgane privabijo ostanki hrane, sicer pa rade živijo v medprostorih in jim je povsem vseeno, ali je okoli njih slama ali beton. Če je torej slama dobro ometana in v stenah ni velikih lukenj, podgan v njih ne bo.

Nihče ne more odgovoriti na vprašanje, kolikšna je življenjska doba hiš iz slame. V Združenih državah Amerike je deset hiš iz slame, zgrajenih pred okoli sto leti, a ljudje še vedno živijo v njih. Tudi pri tistih, ki so bile zgrajene okoli leta 1980, ko je slama spet prišla v modo, ni pomanjkljivosti. Ugotavljajo, da tako kot pri ostalih tehnikah gradnje tudi pri slami velja: če hišo dobro načrtuješ, skrbno zgradiš in pravilno vzdržuješ, ni razloga, da ne bi zdržala vsaj sto let.