Pravzaprav pa lastnik hiše le redkokdaj vidi barvo svoje fasade, največkrat vidi skozi okna le fasade svojih sosedov. Zato bi morali sosedje soodločati o barvah sosednjih hiš. Bojevite in za oči boleče barve fasad pa ne motijo le neposrednih sosedov, nekatere hiše ob avtocestah s svojo divjo barvo odvračajo pozornost celo voznikov avtomobilov. V teh primerih gre predvsem za neuspešno prikrivanje slabe arhitekture, vendar pa škoda ni samo stvar tistega, ki takšno hišo ima.
Odgovornost
Kakršnikoli posegi v prostor, pa čeprav gradimo »na svojem«, nosijo s seboj absolutno odgovornost; ne gre le za užitek in pravico »na svojem« delati karkoli. Tega ni nikjer na svetu. Z okoljem smo vsi tako ali drugače povezani, zato nas mora zanimati, kaj se z njim dogaja ter kaj se zida in kako obarva. Obvezen del tehnične dokumentacije za vsako novogradnjo je tudi barvna študija. Odgovornost je torej na projektantu arhitektu in urbanistu, ki daje soglasja za posege v prostor. Barvo historičnih objektov določi kar skrbnik tovrstne dediščine, lastnik oziroma investitor prenove o tem ne more odločati. Barvanje stavb je torej regulirano. Če se peljemo po sosednjih državah, je takšnih bolečih živobarvnih izpadov zelo malo.
Pri nas je vse več nekakovostne arhitekture in neprimerno obarvanih stavb. Oba pojava sta velik in dolgoročen problem za okolico. Imamo le dve skrajnosti in malo izjem: ali so objekti »približno« belo oziroma nedoločljivo puščobno, skoraj sivo umazano belo obarvani ali pa so neprijetno živih barv. Očitno so pri tem zatajili inšpektorji in lokalni urbanisti, ki bi morali vedeti, kaj se dogaja na njihovem terenu. Odgovorni niso samo za neprimerne barve, ampak tudi za slabe arhitekturne poizkuse, česar urbanisti in lokalna okolja v urejenih državah ne dovoljujejo. Manjkajo tudi določene kompetence za ureditev teh problemov. Stroka pri tem ni nedolžna, saj niso vsi ekscesni primeri nastali v glavah investitorjev ali fasaderjev. Kljub vsemu lahko rečemo, da večina takšnih projektov res nastane v režiji lastnikov ali investitorjev, ki »okus« vzamejo v svoje roke.
Lepe in grde barve
Takšne definicije ni. Nobena barva ni po naravi lepa ali grda, lahko se le ob nepravem času znajde na nepravem mestu. Pri določanju barve se tudi arhitekti velikokrat zmotimo, ko slabo ocenimo, kaj bo majhen vzorec barve, ki ga imamo na mizi, pomenil na fasadi objekta. Nekatere barve dajejo zelo različne odtenke ob različnem vremenu – ko so osončene ali ko so v senci. Če so lahko mali predmeti, obleke, igrače in slike zelo živih barv, pa za fasade stavb kričeče barve niso primerne, saj preveč psihološko negativno vzburijo mimoidoče. Barve so lahko intenzivne, močne, temne, ne pa boleče žive. V zadnjem času sta posebej moderni siva in rdeča oziroma oranžna. Če bi vzeli barvo kakija ali paradižnika in jo kombinirali s sivo, zakaj pa ne, vendar so velikokrat uporabljene zares močne ter neprijetne rdeče in oranžne barve, ki jih še toliko sivine ne more »držati nazaj«.
Barvna drama pa se ne konča na fasadah. Nekateri starši želijo otroške sobe čim bolj uskladiti s »priporočili stroke«, naj bodo barve žive in svetle. To pa ne pomeni, da morajo biti preveč žive in obremenjujoče. Nekateri se s svetlimi barvami spravijo še na tlake otroških sob, kar deluje šokantno. Otroške sobe naj bodo svetlih pastelnih in ne agresivnih svetlih barv, saj je v njih tudi vse drugo živobarvno (omare, postelje, igrače, mize) in zato zelo živobarvne stene sploh niso potrebne oziroma so preveč. V veliki želji, da bi otroku naredili čim boljše okolje za njegov razvoj, mu v preveliki vnemi po preveč živahnih barvah lahko ustvarimo okolje, ki mu bo škodovalo, ne pa koristilo.
Barva in kompozicija
A kot da neprimerne barve ne bi bile dovolj, se v okolju pojavljajo tudi povsem neprimerne kompozicije – neprimerno razporejene barve po fasadah. In kaj je primerno? Stavbe morajo prek svoje fasade izražati tisto, kar so, torej prijazno, prijetno in varno okolje za bivanje. So kot obraz, ki te povabi ali odbije. Barve sodelujejo v kompoziciji objekta: poudarjajo lahko okna in vrata, tektoniko, statiko ali vogalni del objekta in z različnimi barvami povedo, koliko je nadstropij oziroma zaključenih ali logičnih enot. Kako se to naredi, kar najbolje kažejo stare hiše, in to ne samo v središčih mest, tudi na deželi so že davno vedeli kako z barvami. Posnel sem nekaj starih hiš na deželi – njihove barvne obdelave so šolski primer primerno in lepo oblikovanih fasad.
In kaj vidimo v več »sodobnih« stavbah in predvsem zasebnih enodružinskih hišah? Poleg prej omenjenih barv so sedaj »moderne« horizontalne črte, in to kjerkoli (črtam na fasadi pomagajo še smrtno nevarne horizontalne inox balkonske ograje). Tako se razbije enovita površina ovoja stavbe. Poleg črt so »moderne« tudi različno obarvane površine fasade, in sicer brez logičnega smisla kompozicije. Pri tem se velikokrat pojavi še zelo kontrastna kombinacija barv – vse z namenom razbiti kompozicijo fasade oziroma hiše. Zakaj pa bi razbijali kompozicijo? Zato, ker ni dobra. Če bi bila dobra, bi jo poudarili, ne pa z barvami in črtami razbijali oziroma fragmentirali.
Kako se smiselno uporabljajo barve, nam kot šolski primer kaže velik hranilnik toplote ljubljanske Toplarne, kjer so ogromno maso optično razbili z močnimi barvami in različnimi liki. Barvno razbijanje velikih mas torej ni nekaj prepovedanega, vendar se uporablja pri neprijetnih velikih objektih, ne pa pri majhnih stanovanjskih hišah ali blokih. Ne vem, od kod ta estetska moda, če bi se vsaj zgledovala po španskih ali italijanskih rumenih TV-nanizankah, kjer česa takšnega nikoli ne pokažejo, prej obratno: barv je veliko in so nasičene ali pastelne, vendar nikoli neprijetne ali neprijazne.
Barvna podoba kulturnega okolja je pomembna, saj v njem nismo sami. In če že arhitekture ne moremo držati na vajetih, kot so to sposobni drugod, bi morali znati držati na vajetih vsaj neodgovorne projektante in investitorje, ki z barvnim onesnaženjem znižujejo kakovost okolja in skupnega bivanja v njem. Če so stoletja že »kmetje« znali z barvami, zakaj tega ne zmoremo danes? Na priloženih fotografijah je razlika očitna, vendar pa se bojim, da bo časopisni papir boleče živobarvne umetnine omilil.
