Les je gotovo material, ki ima odlične biološke in gradbenofizikalne lastnosti in tudi sodobna znanost še ni razvila umetne snovi take kvalitete. Je zbiralec sončne toplote, ohranja kisikove ione in s tem čisti zrak v prostoru, zaradi svoje celične sestave pa dobro diha in izravnava vlažnost. Poleg tega je les desetkrat boljši izolacijski material kot na primer beton, nima elektrostatičnega naboja in je razmeroma varen pred ognjem. Seveda ima tudi slabe lastnosti, kot so krivljenje večjih lesenih elementov in še nekatere, ki pa jih je mogoče s sodobno tehnologijo zaobiti.

O trajnosti lesa kot gradbenega elementa se lahko prepričamo po vsej Sloveniji. V vzhodni Sloveniji tako še danes srečate lesene cimprane hiše, ki so bile ometane z ilovico, na Gorenjskem so doma brunarice, pri katerih so posebno pozornost namenili tesnosti brun, da so ustvarili čim boljšo zračno zaporo, na Dolenjskem in v osrednji Sloveniji pa so pravi arhitekturni spomeniki kašče in različni podi, kakor tudi številne lesenjače, od katerih so nekatere še vedno naseljene. Ko govorimo o starih sistemih gradnje (brunarice, kašče, podi), moramo omeniti princip gradnje v »brano«. Na tak način so včasih zidali celotne hiše, kasneje pa samo trikotna čela (zatrep) stranskih fasad pri kamnitih hišah. Pri tem sistemu gradnje so med lesena bruna zložili in deloma z apneno malto zvezali kamenje in pogojno bi temu lahko rekli celo montažna gradnja.

Stare hiše na Dolenjskem so bile pogosto izdelane kot brunarice (podoben sistem zlaganja brun kot pri kaščah, se pravi na preklop v kotih), spet druge po sistemu kašč in podov, zanimive pa so tudi različne kombinacije. Kašče so bile izdelane iz hrastovih plohov, ki so bili med seboj vertikalno povezani z lesenimi klini, v kotih pa so bili zloženi na preklop, tako da so bile vse štiri stene sestavljene le iz plohov in ni bilo posebnih vertikalnih nosilcev (tramov).

Večje kmečke pode so nekoč gradili po sistemu sestavljivih sten. Vertikalni stebri so imeli stranske utore in vanje so potem zlagali hrastove (ali bukove) plohe, ki so jih med seboj vezali s hrastovimi ali drenovimi mozniki. Podov in kašč se ni nikoli barvalo, medtem ko so bivalne lesenjače barvali z gašenim apnom in tudi z njim tesnili horizontalne odprtine med plohi in bruni.