Sorazmerno dolg investicijski cikel in večinoma dolžniški način financiranja nepremičninskih projektov, ki je posledica manka velikih institucionalnih nepremičninskih investitorjev (nepremičninskih skladov), tako javnih kot zasebnih, sta v Sloveniji povzročila, da je po grobi oceni Gospodarske zbornice Slovenije na slovenskem trgu trenutno neprodanih od 3000 do 4000 že zgrajenih stanovanj v etažni lastnini in nekaj sto stanovanjskih hiš, zgrajenih za trg. Poleg tega je na trgu še neevidentirano število in obseg različnih poslovnih prostorov.

Investitorji ne morejo bistveno zniževati cen nepremičnin na trgu, ker jih bremenijo visoki stroški financiranja v zelo dolgem investicijskem ciklu, potencialni kupci nepremičnin pa špekulativno čakajo na javno pogosto napovedovani »pok nepremičninskega balona« oziroma se težko odločajo za nakup nepremičnin z zadolževanjem. To je posledica gospodarske recesije, strahu pred izgubo službe in vedno dražjega zadolževanja. Nepremičninskemu trgu zaradi navedenih dejstev grozi nenaden in močan padec cen nepremičnin, ki bi se dejansko lahko zgodil v primeru stečajev večjih nepremičninskih investitorjev.

Posledice hitrega in strmega padca cen nepremičnin bi prizadele tako posojilodajalce kot posojilojemalce. Vplival bi na vse bančne posojilne pogodbe, zavarovane s hipotekami. Opraviti bi bilo treba nove cenitve nepremičnin in oblikovati dodatne slabitve oziroma rezervacije, kar bi še poslabšalo kapitalsko ustreznost bank ter povečalo insolventnost zasebnega sektorja in sposobnost odplačevanja bančnih anuitet gospodinjstev. Prepričan sem, da bi morale banke čim prej začeti pogajanja z vsemi nesolventnimi investitorji in jim ponuditi poravnavo njihovih zapadlih obveznosti do banke z neprodanimi oziroma nedokončanimi nepremičninskimi obveznostmi. Predlagam, da banke ustanovijo družbo za upravljanje nepremičnin v skladu s 1. odstavkom 9. člena zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/2006, z dne 14. decembra 2006, in kasnejše novele). Nanjo naj prenesejo pobotane nepremičnine in jih ovrednotijo na podlagi trenutne tržne cene, ki je še vedno sorazmerno visoka. Tako lahko banka pretvori svoje terjatve do nesolventnih komitentov v lastništvo na nepremičninah ter se izogne dodatnim stroškom slabitev in dragim ter dolgotrajnim postopkom sodnih izterjav svojih terjatev. 

Če se bodo banke odločile za takšno reševanje težav neplačevanja nepremičninskih investicijskih kreditov s svojimi komitenti, to je z ustanovitvijo družbe za upravljanje nepremičnin, bodo te družbe za banko opravile analizo slabih nepremičninskih kreditov ter oceno tržnih možnosti investicijskih projektov in nesolventnih bančnih upnikov. Takšna družba za upravljanje lahko opravi pogajanja z upniki banke in uredi pravni status nepremičnin v lasti družbe za upravljanje nepremičnin. Upravljanje nepremičnin bo zajelo različne oblike prodaje in oddaje ter vzdrževanje oddanih nepremičnin. Pomembno pa je, da lahko takšna družba dokonča nepremičninske investicije, ki so zaradi recesije ostale nedokončane.

Družba za upravljanje nepremičnin lahko večji del stanovanj odda v dolgoročni najem mladim družinam ter tako prepreči nenadno veliko ponudbo stanovanj na trgu in s tem strmo padanje cen nepremičnin. Na podlagi podatkov občin je v Sloveniji veliko povpraševanje po najemu neprofitnih stanovanj, kar bi lahko bil pomemben vir najemnikov stanovanj. Predvsem mladim družinam bi banke lahko ponudile v najem primerna stanovanja v središčih, kjer se odpirajo nova delovna mesta, in sicer po ceni, ki bi zagotavljala minimalen donos glede na ceno pridobitve posamezne nepremičnine (lastno ceno stanovanja). Takšna najemnina bi bila nekoliko višja od trenutne višine neprofitne najemnine (približno tri evre na kvadratni meter). V najemnih pogodbah bi najemnikom zagotovili predkupno pravico nakupa stanovanja, ko bi njihova ekonomska moč in varnost delovnega mesta omogočali nakup po tedanji tržni ceni, znižani za stroške amortizacije, ki je del najemnine. Banka bi lahko najemniku za odkup najetega stanovanja ponudila dolgoročno stanovanjsko posojilo. V

V Sloveniji je raziskava iz leta 2006 zaznala, da občine beležijo skoraj pet tisoč prosilcev za najem neprofitnih stanovanj. Značilnost povpraševanja po najemu neprofitnih stanovanj je, da se njihovo število od srede 90. let bistveno ne spreminja.