Ta standard se je v praksi skoraj brez izjeme uporabljal kot najvišji standard, ker se je vse, kar se je zgradilo, tudi prodalo in si s tovrstno kakovostjo nihče ni belil glave. Razen nas, nekaterih zanesenjakov. Tudi energija je bila relativno poceni, zakaj bi okoli tega torej delali direndaj…
Zdaj pa je vse skupaj obrnjeno na glavo, pravzaprav je bilo prej vse na glavi in je zdaj vse na nogah. Sedaj se vsakršne nepremičnine ne da več prodati, kar je normalno. Zdaj je energija vedno dražja in postaja tudi vprašanje varnosti, vojne in miru. Sedaj ima Eko sklad malo več denarja kot doslej in spodbuja najbolj kakovostno gradnjo, prej je imel le drobtinice. Danes vsakdo, ki dela zase ali za trg, razmišlja drugače in ga minimalni tehnični predpisi bolj malo zanimajo, zanima ga, kako bo nepremičnino sploh še lahko prodal. In odgovor je kakovost, tudi ekološka, energetska kakovost stavbe.
Ne le pri stanovanjih ali enodružinskih hišah, celo bogati najemniki ali investitorji poslovnih stavb že zaradi svojega »imidža« delajo in najemajo le energetsko varčne stavbe. Nekateri gredo še naprej in gradijo svoje ime na tem, da želijo kot podjetje obratovati energetsko pozitivno, torej da proizvedejo iz obnovljivih virov več energije, kot je porabijo. Takšne so moje izkušnje z novimi projekti, pri katerih sodelujem. Pravilnik o učinkoviti rabe energije v stavbah (PURES) v tem kontekstu obstaja le še kot formalno tehnično zlo, ki ga je treba upoštevati na papirju, in je bistveno manj zahteven, kot si tehnične zahteve postavljajo sami investitorji. PURES bi potrebovali pred 20 leti, če bi takrat politiki tudi delali tisto, kar so govorili. Danes nas v to sili Evropa s svojimi direktivami, kar je žalostno.
Zakaj in kdo torej potrebuje novi PURES, ki velja od 1. julija 2010? Potrebujemo ga za prenos evropskih direktiv, ki zelo hitro zvišujejo standarde. Ko smo pri nas komaj dojeli, kaj so pasivne hiše, so te postale že tehnična zgodovina in se v novi direktivi govori že o skoraj nič energijskih novih stavbah. O večini stavb, to so obstoječe stavbe, ki porabijo v povprečju več kot 100 kWh/m2 leto, se govori bistveno manj!
Tako novi kot stari PURES sta po svojem videzu preveč podobna akademskemu izživljanju kot pa realnim potrebam in času, v katerem živimo. Še vedno trdim, da bi PURES lahko imel en sam stavek, ki sem ga že nekajkrat napisal. To, da se danes dela iz izračunavanja porabe energije takšen kraval, je nič drugega kot nezaupnica stroki, ki se ukvarja sama s seboj. Danes bi že arhitekturni načrt v elektronski obliki moral svetovati arhitektu, kaj naj popravi, da pride v pasivni standard, kot minimalni tehnični nivo, ne pa da še vsaj dva strokovnjaka arhitektu s svojimi izračuni korigirata načrte.
Gremo na tehnično plat novega PURES. Najprej olajšanje, da smo preživeli dramo z omejevanjem moči grelnih naprav in šli na porabo energije kot edino merilo; sodobne naprave namreč delujejo z zvezno regulacijo moči skladno s potrebami, ne na škodo toplotnega izkoristka. Konkretno ta primer kaže na blamažo stroke, ki se je okoli tega vprašanja ukvarjala sama s seboj, evropska direktiva pa je bila tako in tako jasna, merilo je porabljena energija.
Ob določanju deleža OVE v stavbah je več možnosti, več kriterijev in »odpustkov«, dobro je, da je med odpustki 30 odstotkov nižja poraba energije, kot jo predpisuje PURES. Pri določanju OVE pa bi jaz pri enodružinskih hišah postavil mejo 50 odstotkov za OVE in Eko skladu bi naročil, da daje bistveno višje spodbude za biomaso kot za toplotne črpalke. Naš cilj pri individualni gradnji, če ta ni v mestih, bi morala biti biomasa in sončna energija.
Sicer pa novi PURES manj projektira in inštruira kot prejšnji in je zato bolj tehnično običajnega videza in vsebine. Poleg PURES smo dobili še spremljajoči dokument (tehnične smernice za graditev) z več stotimi formulami, ki naj bi povedale, kako se kaj izračuna. Gre za akademsko korekten, a praktično nepotreben dokument, ker če bi se pri vsakem projektu projektant ukvarjal z navedenimi stotinami formul, bi izračun porabe energije v neki stavbi stal več kot celoten projekt te stavbe.
To, kar danes potrebujemo, je določitev mejne porabe energije, mejni delež OVE, in prav nič drugega. Orodja za to obstajajo, seveda pa bi se lahko ta orodja poenotila in poenostavila v Evropi, polni idej in denarja, ne pa da vsak izumlja svojo metodo in išče tržno nišo. Če Evropa ni sposobna ob tako pomembni direktivi izdelati sila preprostega (uporabniku prijaznega) in za celotno evroobmočje zavezujočega orodja za izračun porabe energije v stavbah, je strokovno in upravno opravilno nesposobna. Pred dvajsetimi leti sem osnovnim in srednjim šolam brezplačno delil računalniške programe za izračun porabe energije in na to vezanih okoljskih vplivov za enostavni objekt (hiša, šola, razred). Na tej osnovi so osnovnošolci računali, kaj je treba v njihovi šoli postoriti, in delali projekte… Danes pa Evropska unija ne premore enostavnega orodja (denimo Excella, kot je PHPP), s katerim bi zaključili to akademsko zakuhano zgodbo ter se posvetili strokovno in okoljsko bolj pomembnim zadevam glede stavb.
Denimo računanju okoljskih, trajnostnih parametrov iz naslova materialov, gradiv, tehnologij gradnje. Ali se kdo ukvarja z »ogljičnimi« davki, z ogljično ekonomijo, ko bi vsakdo med nami lahko porabil le toliko ogljičnih emisij, kolikor bi imel ogljičnega odmerka, tako kot lahko porabimo le toliko denarja, kolikor ga imamo? Ali kdo pripravlja zakon (in zakaj tega ni v PURES) o obvezni novelaciji uporabnih dovoljenj za vse stavbe na vsakih 25 let: namreč ko danes gradimo pasivne hiše, imajo v praksi uporabno dovoljenje tudi 50 ali 100 let stare hiše, ki porabijo od 10 do 20 odstotkov več energije kot novogradnje, obenem so zelo verjetno tudi statično in zdravstveno problematične! Neverjetno je, da moramo dati avtomobil skoraj vsako leto tehnično pregledati, stavbe pa ni treba pregledovati do novega posega, to pa lahko traja tudi več kot 100 let!
Čeprav moram dati vse priznanje Eko skladu in MOP, ki sta s spodbudami trenutno najboljši generator najbolj kakovostne gradnje v Sloveniji, pa ne morem mimo dejstva, da ta država še vedno izbira izvajalce (tudi projektante) po kriteriju najnižje cene in da gradi objekte, ki so daleč od vzornih ali vzorčnih.