Kot bodoči arhitekt je že med študijem v avstrijskem Gradcu pridobil nekaj znanja o gradnji hiš iz ilovice in se navdušil za gradnjo takih hiš. Podobno kot večina mladih z majhnimi otroki se je tudi sam spraševal, kako naj ob omejenih finančnih virih družina reši svoj stanovanjski problem. Začeli so iskati primerno parcelo in ob vztrajnem iskanju jim je uspelo najti primerno in cenovno precej ugodno zemljišče v Spodnjem Dobrenju, idilični gričevnati pokrajini severno od Maribora, na prvi pogled precej odročnem kraju, ki pa je po besedah sogovornika od Maribora oddaljen kakšnih petnajst minut vožnje z avtom.
Čeprav je že na fakulteti pridobil nekaj znanja o gradnji hiš iz ilovice, je moral pred začetkom gradnje pridobiti še ogromno dodatnega znanja in informacij s pomočjo interneta in tuje literature. Izdelal je projekt, pridobil ustrezna dovoljenja in pred dobrim desetletjem začel gradnjo, ki je trajala pet let.
Več vode, več razpok in posedanja
Na parceli so najprej zabetonirali pasovne betonske temelje, nato pa postavili leseno ogrodje oziroma skelet celotne hiše. Sledila je faza gradnje: v sodelovanju s prijatelji se je sam lotil »zidanja« iz ilovice, ki so jo izkopali kar na parceli. Pri gradnji so uporabili dva različna sistema. Južno stran hiše so zgradili iz ilovnatih zidakov 24 x 12 x 8 cm), ki so jih izdelali sami s pomočjo posebnih kalupov in z njimi sezidali steno. Druge stene so zgradili tako, da so z zunanje strani nabili lesen opaž in z notranje napeli trstiko, vmesen prostor pa zapolnili z gosto mešanico gline, slame, peska in ekstrudirane gline. Mešanico so navlažili z vodo. Ob tem je sogovornik dejal, da mora biti mešanica čim bolj gosta in suha, saj več vode pomeni tudi večje razpoke in večje posedanje. Receptura za mešanico je bila pripravljena že pred pričetkom gradnje in se je med gradnjo le potrdila kot zelo dobra izbira. Je pa res, da je tovrstna gradnja fizično naporna in zahteva kar precej časa.
Enako so se ravnali tudi pri izdelovanju zidakov za južno steno hiše. Kljub temu, da je gradnja hiše trajala pet let, se jim je po besedah Roberta Veselka to obrestovalo, saj je bilo to dovolj dolgo obdobje, da so se materiali dodobra posušili in stabilizirali.
Ko so bile stene postavljene (lesen opaž so odstranjevali sproti – po enem ali dveh dneh), so nanje z zunanje in notranje strani pritrdili lesnovlaknene plošče za izolacijo. Na zunanji strani so hišo obložili še z lesenimi deskami (tisti del, ki so ga gradili s pomočjo opaža), preostali del hiše pa so ometali z apnenim ometom. Na tem delu hiše so zidovi debeli 24 cm in imajo 8 cm izolacije, medtem ko so stene iz opeke debele pol metra.
Notranji del hiše je ometan z ilovnatim ometom. Pod strešno konstrukcijo je položen 20 cm debel sloj izolacije iz celuloznih kosmičev, pod njim je v otroški sobi položen lesen opaž, v bivalnih prostorih in na galeriji pa je omet iz ilovice.
Za ogrevanje hiše uporabljajo plin. V bivalnih prostorih imajo napeljano stensko ogrevanje (nizkotemperaturni sistem), prav tako je v tem delu hiše tudi velika peč na drva. Hiša po besedah našega sogovornika za ogrevanje porabi malo goriva, vendar se je pred dobrim desetletjem, ko je načrtoval hišo, odločil tudi za plin, ker je bil takrat poceni in ker plinska instalacija zavzame zelo malo prostora.
Čeprav je lastnik hiše po poklicu arhitekt, si je moral pri pripravah na gradnjo in predvsem med samo gradnjo pridobiti ogromno praktičnih izkušenj, ki jih prej ni imel, saj je moral v praksi rešiti številne podrobnosti. Med te bi lahko prišteli tudi poseben način priprave in sušenja lesa za izdelavo ladijskega poda. Ta je namreč izdelan iz macesnovega lesa. Veselko se je tako že pred gradnjo hiše dogovoril z lastnikom gozda na Pohorju in ga prosil, naj drevesa poseka v zimskem času, veje pa do pomladi pusti nas drevesih. Dan poseka je določil po nasvetih iz setvenega koledarja (avtorica Marija Thun).
Spomladi je kmet požagal veje in nažagal les. Tega je potem še pred začetkom gradnje pripeljal na parcelo, kjer se je les sušil pet let, preden so položili ladijski pod, pa ga je odpeljal še na sušenje v sušilnico. Tako pripravljen les so potem položili in po petih letih ni zaslediti niti najmanjše špranje zaradi krčenja in raztezanja. Poleg pravilne sečnje in sušenja ima pri tem pomembno vlogo tudi specifična mikroklima v prostorih, saj je po besedah sogovornika ilovica idealen gradbeni material, ki uravnava vlago v prostorih, zato tudi ne prihaja do večjega raztezanja in krčenja lesa med letom. Poleg tega je ladijski pod premazal z lanenim oljem z dodatki eteričnih olj. Po takem premazu se omenjena mešanica vpoji v les in ga zaščiti, les pa še naprej »diha«.
Skratka, sogovornik si je po petih letih gradnje hiše in petih letih bivanja v njej pridobil ogromno novih izkušenj in znanja. Večjih napak oziroma pomanjkljivosti ni zaznal, edino, kar bo po v prihodnje spremenil, je, da bo veliko otroško sobo, ki si jo delita hčerki, pregradil v dve manjši sobi.
Z lastnim delom do cenejše hiše
Ob vsem tem se seveda postavlja vprašanje cene take hiše. Odgovor na to vprašanje ni tako preprost, saj je bila hiša zgrajena pred petimi leti in v povsem drugačnih finančnih razmerah, kot so danes. Ne glede na vse nam je sogovornik povedal, da ga je hiša stala okoli 12 milijonov tedanjih tolarjev (okoli 50 tisoč evrov). Ob tem naj pripomnimo, da so veliko dela pri hiši opravili lastnik sam in njegovi prijatelji, prav tako mu ni bilo treba kupiti ilovice, ki so jo izkopali kar ob hiši, in podobno. Zato omenjena številka ni povsem realna, vendar lahko tudi iz izkušenj drugih graditeljev sklepamo (v prihodnjih številkah bomo predstavili nekaj graditeljev, ki so z lastnim delom in znanjem pripomogli k cenejši gradnji lastnega doma), da so hiše, pri katerih graditelji opravijo veliko lastnega dela, lahko precej cenejše od hiš, ki jih ponujajo proizvajalci različnih tipov varčnih hiš.
Vse izkušnje in bogato znanje, ki se je kopičilo v vseh teh letih, bo sogovornik v prihodnje najbrž s pridom izkoristil tudi pri projektiranju novih hiš, kot arhitekt namreč ugotavlja, da se zanimanje za gradnjo iz naravnih materialov v zadnjih letih povečuje. Vendar je težava predvsem pri izvajalcih. Pri nas po njegovih ugotovitvah še ni proizvajalca, ki bi kupcu na ključ izdelal denimo hišo iz ilovice, graditelji sami pa nimajo toliko časa ali pa nimajo dovolj znanja in poguma. Precej manj problemov je pri gradnji montažnih nizkoenergijskih in podobnih hiš, saj je tudi pri nas kar nekaj proizvajalcev, ki kupcem na ključ izdelajo tako hišo. Zagotovo pa se bo, podobno kot v sosednji Avstriji, tudi pri nas v prihodnosti pojavilo več proizvajalcev, ki bodo kupcem lahko ponudili tudi prave hiše iz ilovice, za katere sogovornik pravi, da je njihova bistvena prednost v tem, da je ilovica kot naravni gradbeni material odličen regulator mikroklime v prostoru, zato je bivanje v takih hišah bolj prijetno in naravno.
