Konstrukcija iz neobdelanih debel

Z veliko teoretičnega znanja in velikimi pričakovanji, vendar brez praktičnih izkušenj in zajetnega kupčka denarja ali bančnih posojil je Kristijan Zver pred dvema letoma sprejel izziv ter začel z gradnjo svoje hiše iz slame in ilovice. V sodelovanju z arhitektom je pripravil projekt ter si priskrbel les, slamo, ilovico in vse drugo, kar je potreboval za gradnjo. Z lokalnimi mojstri je postavil osnovno konstrukcijo iz lesenih brun (okrogel les). Ker se je že pred začetkom projekta odločil, da bo z gradnjo svojega naravnega doma čim manj vplival na okolje, je sklenil, da bo osnovna konstrukcija hiše sestavljena iz neobdelanih debel rdečega bora (z lesa je samo odstranil skorjo in ga nekoliko obrusil). Za izolacijo je uporabil bale iz pšenične slame, hiša pa bo ometana z ilovico in apneno-cementnim ometom.

Vse te materiale je pridobil iz lokalnega okolja oziroma kar z domačega vrta (ilovica). Ob tem naj omenimo, da za osnovno konstrukcijo ni izbiral samo ravnih debel, ampak je vanjo namenoma vgradil tudi neravna in precej skrivenčena debla, ki bodo končni podobi hiše dala poseben čar. Zver prizna, da so imeli zaradi različnih oblik debel pri sestavljanju konstrukcije kar nekaj težav, saj so se morali zaradi neravnih brun dodatno potruditi in nekatera debla vgraditi večkrat, da je hiša oziroma konstrukcija dobila sedanji videz.

Čeprav hiša še ni dokončana, je moral sogovornik celotno gradnjo načrtovati tako, da se je lahko mlada družinica z dojenčkom vanjo čim hitreje vselila. Pred vselitvijo je namreč nekaj časa stanovala kar v počitniški prikolici ob hiši. Lani avgusta so se vselili v del hiše, kjer sta dve manjši sobi in kopalnica, medtem ko je bila »kuhinja« pozimi kar v omenjeni prikolici. Pravzaprav je tam še zdaj, vendar jih to ne moti, saj so v teh nekaj mesecih življenja v pravi hiši iz slame in ilovice ugotovili, da je bivanje v njej zares prijetno. Še več, Kristijana je delo z ilovico in slamo, ki ga je večinoma opravil z lastnimi rokami, povsem prevzelo. V njem izjemno uživa in tu vidi tudi svojo prihodnost.

Izkušnje pridobival z delom

Ko je lani začel z vgrajevanjem slamnatih bal v ogrodje lesene konstrukcije, ni imel nikakršnih izkušenj s tem delom, zato ga je malo skrbelo, kako bo dosegel, da bo hiša varna pred ognjem in da se v pšeničnih balah ne bo naselil mrčes. Seveda je pred dokončno obdelavo bal z ilovico veliko »eksperimentiral« in večkrat poklical izkušene prekmurske mojstre, da so mu povedali, ali dela prav. Priznava, da je moral na začetku veliko stvari narediti večkrat. S takim načinom dela si je v kratkem času pridobil ogromno izkušenj in postal pravi mojster za obdelavo slame z ilovnatimi ometi. Med drugim se je izuril tudi v mešanju ilovice s slamo in peskom. To razmerje je namreč po njegovem mnenju bistvenega pomena, saj mora biti masa ravno prav »mastna«, da ne poka in da jo lahko nanašamo na stene. Stari mojstri so ga poučili, da je bolje, če so slamne bilke, mešane z ilovico, nekoliko daljše, ker se mešanica bolje veže. Zver je prišel do spoznanja, da je ržena slama za izolacijo bolj primerna, saj ima daljša stebla. Zato bo drugi del hiše izoliral z balami iz rži.

Po vseh teh izkušnjah nam zdaj lahko kot pravi mojster pove, kakšen je postopek nanašanja ilovice na stene iz bal. Ko je v leseno konstrukcijo vgradil bale iz slame, nanje ni nabil desk ali pritrdil trstike, ampak je na slamo najprej nanesel »špric« iz ilovice. Nato je začel nanašati grobi omet iz omenjene mešanice. Vse to je delal z lastnimi rokami. Pri delu ga je vodila intuicija. Zaradi uporabe neravnih debel za konstrukcijo so v njej nastale različne izdolbine. Ni jih popravljal, temveč je z različno debelimi sloji ilovice še dodatno poudaril videz posameznih prostorov.

Na grobi omet je nanesel fini omet, s katerim je zagladil razpoke. Tako so stene tudi po nanosu finega ometa v vseh prostorih izdelane tako, kot da so v trenutku nanosa »čutile« mojstrove roke. Zato nobena stena ni povsem ravna; obiskovalec dobi vtis, da vse stene rahlo valovijo in s tem posameznemu prostoru dajejo poseben čar. Tega še dodatno poudarijo nežno rjavkasti toni gline, ki so jo lastniki na posameznih mestih porisali z rumenkasto oranžnimi in zelenimi odtenki naravnih barv. Podobno kot zunanje prostore je Kristijan tudi južno fasado (na tem delu bo pokrita terasa) obdelal z ilovico, medtem ko so druge stranice vseljenega dela hiše za zdaj obložene z lesom (pod njim je paroprepustna folija), ki ga bo lastnik odstranil in stranice ometal z apneno-cementnim ometom.

Hiša brez radiatorjev in talnega gretja

V drugem delu hiše, ki bo okrogle oblike in v katerem bo kuhinja z dnevnim prostorom, najbrž pa tudi spalnica staršev, je za zdaj postavljeno samo leseno ogrodje. V prihodnjih mesecih bo Kristijan z lastnimi rokami zgradil tudi ta del svojega doma. Izdelan bo podobno kot prvi del, edina sprememba bo ta, da bo namesto pšeničnih bal hišo »oblekel« v bale iz ržene slame. Naš sogovornik pričakuje, da bo delo veliko hitreje napredovalo, saj ima zdaj veliko več izkušenj in znanja, zato se mu ne bo treba več učiti na lastnih napakah. Predvsem pa bo pri gradnji še bolj užival.

Podobno kot že zgrajen del hiše bo tudi novi v notranjosti ometan z ilovico, zunanjo fasado pa bo izdelal iz apneno-cementnega ometa. Tla bodo lesena. Tako kot stene bodo tudi podstrešni del hiše izolirali z balami iz slame, na katere bodo nabili les.

Naš sogovornik na osnovi svojih izkušenj trdi, da tako dobro izolirana hiša ne bo potrebovala niti talnega niti stenskega ali kateregakoli drugega ogrevanja. S pomočjo mojstra iz Madžarske bo v velik dnevni prostor v novem delu hiše postavil veliko lončeno peč, ki bo izdelana tako, da drva v njej ne bodo gorela, ampak tlela. To pomeni, da jo bo napolnil z drvmi, ki bodo tlela več dni. Zaradi akumulacije toplote nato nekaj dni ne bo treba kuriti. To so mu zagotovili mojstri, ki ta posel obvladajo. Zato pričakuje, da tudi z ogrevanjem hiše ne bo imel velikih stroškov, saj bo drva pripeljal iz lastnega gozda.

Petsto evrov na kvadratni meter

Kristijan Zver ugotavlja, da bodo stroški zaradi zgoraj opisanega načina gradnje v primerjavi s klasično gradnjo precej nizki. Če ne upošteva lastnega dela in vrednosti zemljišča, ga je hiša do zdaj stala povprečno 500 evrov na kvadratni meter. Sodeč po približnih izračunih ga bo gradnja celotne hiše stala okoli 40.000 evrov. Tako mu ne bo treba najemati dragih posojil, s hišo pa v prihodnje ne bo imel velikih izdatkov. To je po njegovem mnenju ena izmed pomembnih prednosti tako imenovane socialne gradnje, pri kateri večino dela opravi lastnik sam oziroma s prijatelji ali sorodniki. Ker država oziroma Eko sklad takega načina gradnje ne podpira, o subvenciji države niti ni razmišljal. Kljub temu se zaveda, da bo z izborom naravnih materialov iz lokalnega okolja in obratovanjem hiše v prihodnjih desetletjih »prihranil« veliko ogljikovega dioksida (veliko več, kot ga prihranijo pri projektih, ki jih finančno spodbuja država). Dokazal je, da si lahko dom zgradiš zelo poceni, kar ga zelo veseli.

Še več, na osnovi znanja in izkušenj, ki jih je s tem projektom pridobil, si je zgradil vizijo za prihodnost. Že jeseni bo ustanovil S.P. Svoje znanje in izkušnje bo ponudil v obliki svetovanja. Lahko bo sodeloval pri posameznih fazah gradnje, skupaj z podizvajalci pa bo na željo naročnika postavil tudi hišo »na ključ«. Pričakuje, da bo med tistimi, ki bi se gradnje radi lotili sami, veliko zanimanja. Na osnovi lastnih izkušenj ugotavlja, da bi lahko v sedanji finančni krizi marsikatera slovenska družina svoj stanovanjski problem rešila brez velikih bremen, ki jih prinašajo draga bančna posojila. Zato bi lahko država v prihodnje gradnjo lastnih domov na osnovi socialne gradnje bolj podpirala, saj bi na ta način (poleg manjšega obremenjevanja okolja) omogočila dodatno zaposlovanje, predvsem na podeželju.