Pri sodobnih kurilnih napravah se dimni plini odvajajo s pomočjo ventilatorja, to pa zato, ker so temperature dimnih plinov zaradi povečanega izkoristka in zvezne regulacije toplotne moči tako nizke, da dimnik ne more vzpostaviti potrebnega vleka. Kondenzacija vlage in kislin je v takem dimniku normalen in stalen pojav. Poleg tega je zaradi moderne gradnje stavb, udobnosti in varnosti bivanja treba dovesti zgorevalni zrak iz okolice neposredno v kurilno napravo, zato se v zadnjem času vse več uporabljajo kombinirani dimniki za dovod zraka in odvod dimnih plinov ali tako imenovani LAS-dimniki.

V sodobni ogrevalni tehniki velja pravilo, da je z zamenjavo obstoječe zastarele kurilne naprave s sodobno na olje ali plin treba zamenjati tudi dimnik. Če je obstoječi dimnik še v dobrem stanju, ga lahko z vstavitvijo ustrezne dimniške tuljave prilagodimo novi kurilni napravi. Če pa je dimnik poškodovan, dotrajan ali ga ni mogoče obnoviti z vstavitvijo nove tuljave, je treba za novo kurilno napravo zgraditi novega. Dimnik mora ne glede na izvedbo, uporabljeno vrsto materiala, vrsto kurilne naprave in lokacijo vgradnje opravljati svojo funkcijo, poleg tega mora biti neoporečen z vidika požarne varnosti, varovanja človekovega zdravja, varovanja okolja ter splošne varnosti. Izvedba mora biti takšna, da ga je mogoče pregledovati, vzdrževati in po potrebi očistiti.

Razvoj skozi zgodovino do leta 1930

Razvoj hišnih dimnikov lahko razdelimo v štiri obdobja. Prvo obdobje sega do leta 1930. Izstopne temperature dimnih plinov iz kurilne naprave so bile zelo visoke, kurjenje je bilo kontinuirano, presežki zraka v dimnih plinih so bili zelo visoki oziroma zaradi tega nizke temperature kondenzacije vlage, za ogrevanje hiš se je uporabljalo skoraj samo trdno gorivo, kondenzacija v dimniku se je pojavila samo v času njegovega segrevanja, in sicer v temperaturnem območju od 20 do 30 ˚C, tako da ni bilo večjih težav z vlago v dimniku. Dimniki so namreč potekali v stavbi in bili že ogreti na temperaturo prostorov. Problem kislin je bil manjši, ker se je za kurjenje uporabljal predvsem les.

Drugo obdobje

Dimniki od leta 1930 do 1970: razvijale so se kurilne naprave na kurilno olje in plin, pojavilo se je prekinjeno obratovanje kurilnih naprav, kar pomeni ohlajanje dimnika v času mirovanja, zaradi nižjega presežka zraka in vrste goriva je bila temperatura kondenzacije praviloma od 40 do 60 ˚C, toplotni tokovi z dimnimi plini so bili manjši, še vedno pa so bile temperature dimnih plinov na izstopu iz kurilne naprave relativno visoke, do okoli 300 ˚C. Kljub temu so se pojavljali problemi kondenzacije in s tem povezane poškodbe dimnika zaradi vlage, še posebno, ko gre za majhne toplotne moči kurilnih naprav in visoke dimnike, kot je to primer v večstanovanjskih objektih.

Zaradi slabega zgorevanja so se v dimnikih nabirale saje in katranske obloge, zato so morali biti dimniki odporni proti večkratnemu odstranjevanju katranskih oblog z izžiganjem, saj drugih postopkov odstranjevanja teh oblog še niso uporabljali. V stanovanjskih hišah so prevladovali zidani dimniki.

Po letu 1970

Po tem letu so začeli so proizvajati kurilne naprave s temperaturami dimnih plinov pod 280 ˚C, obratovanje kurilnih naprav je potekalo s prekinitvami, temperatura kondenzacije vlage v dimnih plinih je bila od 45 do 60 ˚C, zmanjšan je bil masni tok dimnih plinov zaradi nižjih toplotnih moči kurilnih naprav in nizkega presežka zraka. V dimniku se je pojavil problem kondenzacije, kar pomeni, da so bili potrebni dimniki, primerni za vlažno obratovanje. Gre predvsem za razvoj dimnikov s šamotnimi in kovinskimi tuljavami.

Obdobje po letu 1980

Zadnje, četrto obdobje je zaznamoval razvoj kondenzacijskih kurilnih naprav, temperature dimnih plinov so pod 80 ˚C in zato so kurilne naprave opremljene z ventilatorji za odvod dimnih plinov. Potrebni so dimniki za obratovanje v nadtlaku, kondenzacija dimnih plinov v dimniku je vedno prisotna. Začne se intenzivna proizvodnja kurilnih naprav, neodvisnih od zraka v prostoru, kar pomeni razvoj LAS-sistemov, to je dimovodnih naprav za hkratni dovod zraka in odvod dimnih plinov. Prednost pri razvoju dimnikov imajo dimniki s šamotnimi in kovinskimi tuljavami ter tuljavami iz umetnih snovi, najpogosteje je to polipropilen ali PVDF-material. V Sloveniji z razvojem, še bolj pa z uporabo sodobnih dimnikov povprečno zaostajamo za razvitimi državami, predvsem zaradi hitrega prehoda s kurilnih naprav na trdno gorivo ali s kombiniranimi kurišči, ki so se intenzivno vgrajevala še približno do leta 1988, na sodobne kurilne naprave na kurilno olje in plin. Pri tem prehodu pa je dimnik v večini primerov ostal isti. Razlogi za to so finančni – nov dimnik pomeni strošek; strokovne probleme, povezane z neustreznim dimnikom, je treba tehnično opredeliti; neustrezen nadzor; investitor praviloma podpira priključitev nove kurilne naprave na obstoječi dimnik, ker meni, če je bil dimnik primeren za staro kurilno napravo s slabim zgorevanjem, je primeren tudi za novo sodobno kurilno napravo z dobrim zgorevanjem in nizkimi temperaturami dimnih plinov ter nizko vsebnostjo saj in smol. Tak način razmišljanja in razvoja pa ni prisoten pri vseh, ki se ukvarjajo z ogrevalno tehniko. Nekateri prodajalci, projektanti in drugi sledijo razvoju kurilnih in dimovodnih naprav ter v praksi vgrajujejo sodobne dimovodne naprave.

Vir: Jože Kaplar: Hišne dimovodne naprave