Tako smo se tokrat sprehodili skozi Ljubljano. »Splezali« smo na njene strehe in jih pogledali s ptičje perspektive. Strehe slovenskega glavnega mesta so nekaj posebnega, pa naj gre za nove terase, ki lastnikom nudijo poseben užitek, ali strehe v stari Ljubljani, prekrite s starejšimi in novejšimi bobrovci. Lahko se s pogledom sprehodite čez Plečnikovo dediščino, vržete pogled dol na tržnico, Peglezen in njegovo teraso ter druge objekte. Paša za oči je seveda tudi bogastvo streh številnih cerkva in drugih sakralnih objektov.

Pred časom sem bral študije o urejenosti podstrešnih stanovanj v Parizu in nekaterih drugih večjih mestih, o strešnih in fasadnih oknih ter različnih frčadah. Marsikaj od tega lahko vidite tudi v Ljubljani. Vendar se ob določenih rešitvah pri strehah ali dodatkih k streham pogosto pojavi vprašanje, ali so te dobre ali slabe. Nikoli nisem prisegal na standarde, na zapovedano obliko ali rešitev, kljub temu pa moramo vedeti, da je pri strehah potreben izjemen občutek za oblikovanje. Streha je kot lepa frizura na lepem obrazu – poudari ga ali zakrije. In prav na področju oblikovanja streh se pri novejših objektih pogosto zgodi, da arhitekti zanemarijo streho kot oblikovani element in dajejo poudarek na druge elemente. Kot da strehe ne bi nikoli nihče pogledal od zgoraj navzdol, od koder je pogled najlepši in najbolj zgovoren – tisti pogled, ki pove vse in je edino pravo merilo. Človeku da občutek, ali nebotičniki in ravne strehe sodijo v Ljubljano ali so lepše strme strehe starega dela mesta, sodijo strešna ali vertikalna strešna okna na določeno streho ali ne ter ali je neka rešitev sporna ali vsaj moteča. Lahko rečem, da sem si ob pogledu na slike ljubljanskih streh v veliki meri oddahnil, saj so oblikovane z občutkom in tradicijo – vsaj v središču mesta.