Paroprepustni sloji

Ampak kako doseči to paroprepustnost, boste morda vprašali. Bistveno je, da v steni ali stropu ni nekega paroneprepustnega sloja. Tako so najbolj paroprepustni leseni objekti (objekti, ki imajo popolnoma lesene stene brez dodatne izolacije), nadalje to velja za objekte, grajene iz ytong zidakov, in nenazadnje tudi opečne. Seveda pa je vedno pogoj, da v zidu ni sloja paroneprepustnega materiala. Vendar tudi to še ni dovolj. Slediti moramo tudi gradbeni fiziki, ki narekuje, da si morajo od znotraj navzven slediti vedno bolj paroprepustni sloji, saj bi sicer ob prehodu z bolj na manj paroprepustni material prišlo do kondenziranja vlage. In tako lahko zgradimo streho, ki ima na notranjem delu parno oviro, na zunanji strani pa je nameščena paroprepustna folija oziroma sekundarna kritina. Ta preprečuje prodor vlage od zunaj, hkrati pa omogoča prehod vlage od znotraj navzven. Če bi strešno kritino, opečno ali betonsko (in še bolj kovinsko), namestili neposredno na sekundarno kritino, bi prišlo do kondenziranja vlage in težav. Zato je potreben kanal za prezračevanje, v katerem vlaga v bistvu izpari.

Ovira ali zapora?

Sedaj se boste vprašali, kdaj se gradbinci odločajo za parno zaporo in ne morda parno oviro, ki je, kot razlagamo mi in strokovnjaki, bistveno bolj zdrava. Zaradi gradbene fizike in težav s paroprepustnostjo posameznih slojev. Do vse pogostejše uporabe parne ovire v mansardah je prišlo ravno zaradi večje preprostosti uporabe. Pri namestitvi parne zapore je namreč prihajalo pogosto do težav. Zapora mora biti res kvalitetno položena. Sloji morajo biti med seboj zlepljeni, povezani z vsemi elementi preboja itn., da dosežemo res popolno parno neprepustnost, saj v primeru, da nam kondenz nekje uhaja v ostrešje oziroma izolacijski sloj, nismo naredili ničesar. Vlaga ne sme prodreti v izolacijski sloj, ker to lahko povzroči številne težave. Realnost slovenskega gradbeništva pa je pogosto tudi to, da ga spremlja malomarnost, zato je bolj smiselno uporabiti parno oviro in sistem gradnje, ki omogoča difuzijsko odprtost sten (tukaj bodite še posebno pozorni pri izbiri zaščitnih slojev barve in izolacije.) Tudi zato proizvajalci toplotne izolacije že vrsto let priporočajo vgradnjo parne ovire.

Sistemi sten

Marsikdo je prepričan, da so najbolj naravne montažne in lesene hiše. So ali pa tudi ne. Kot sem že omenil, so na prvem mestu popolnoma lesene hiše, potem objekti iz ytong elementov, opečne hiše iz korektno zgrajenih sten (to pomeni paroprepustnih izolacijskih slojev in ometov), paroprepustnost sten montažnih hiš pa je spet odvisna od sestave stene. Zagotovo pa so glede paroprepustnosti skoraj na zadnjem mestu različne brunarice in tudi nekatere montažne hiše ter skeletne gradnje. Seveda pa je treba pred dokončno sodbo poznati zgradbo stene. Vzrok za slabo paroprepustnost brunaric se skriva v tem, da je zunanji leseni sloj slabo paroprepusten in je treba zato na notranji (topli) strani stene namestiti parno zaporo, ki prepreči prodiranje vlage v steno. Pri sistemih trdne gradnje (na primer ytong, opeka) je problematika vlage v različnih slojih manj izrazita, kajti že same stene predstavljajo močan regulator vlage v prostoru, pri montažnih sistemih pa je treba biti bistveno bolj previden, kajti vlaga v stenah lahko poškoduje celotno zgradbo.

Stena, ki res diha

Seveda je tudi objekt z zunanjo paroneprepustno ali slabo prepustno steno mogoče zgraditi tako, da diha. Naj gre za zunanjo leseno steno, kamnito, stekleno ali pa celo kovinsko. Princip je povsem preprost, uporabljajo pa ga številni sodobni graditelji in arhitekti. V bistvu gre za sistem prepihovane (ali prezračevane) fasade. Sistem uporabljajo tako pri Trimovih objektih kot pri lesenih fasadah Riko hiš in tudi steklenih fasadah, morali pa bi ga pri vseh zgradbah, pri katerih je fasadni sloj slabše paroprehoden, kot so notranji sloji. Mi smo spremljali gradnjo po tem sistemu pri lesenem objektu, ki ima zunanjo fasado iz hrastovih plohov. Sistem je povsem enostaven. Od znotraj navzven si sledijo naslednji sloji: mavčno-kartonska plošča, parna ovira, izolacija, vmes kovinski nosilci mavčno-kartonskih plošč ter paroprepustna folija, kot se sicer uporablja na strehah kot sekundarna kritina, sledi zračni kanal. Če bi bila ovira nameščena neposredno na slabše prepusten material (kovina, les, steklo), bi tukaj prišlo do kondenza, zato se investitorji, ki obvladajo fiziko, odločijo za zračni kanal, ki pa mora biti spodaj in zgoraj deloma odprt, da se zagotovi zračenje. In na tak način lahko katerokoli fasado in objekt zgradite v sistemu difuzijsko odrtih sten, podobno velja tudi za strehe ...

Vsekakor je smiselno imeti difuzijsko odprte objekte. Najmanj strehe, da se vlaga iz hiše odvaja tudi skozi streho. Če pa imate difuzijsko zaprte stene objekta, morate še toliko bolj skrbeti za zračenje ... Zagotovo pa vam bodo lastniki objektov z difuzijsko odprtimi stenami vedno znova zagotavljali o kvaliteti bivanja v takih objektih. Praviloma upravičeno ...