Od novih stavb pričakujemo, da so v primerjavi s starimi boljše in bolj udobne, komfortne, vendar jih je zelo malo res takšnih. Krivcev za takšno stanje je veliko, vendar pa med njimi ni uporabnikov stanovanj in hiš, saj kupci ali najemniki pač ne morejo biti krivi za to, če so stavbe grajene neustrezno in celo v neskladju s predpisi, pa imajo kljub temu uporabno dovoljenje. In kako si lahko pomagamo?

Cenejše in enostavne rešitve

Pomagamo si lahko le tako, da smo kot kupci ali najemniki dobro informirani in da zahtevamo svojo pravico do svežega zraka: to je stalna izmenjava zraka v stanovanju (0,5 volumna na uro), tudi ko so okna zaprta in ventilatorji v »umazanih« prostorih ne delujejo. Svežega zraka nam ne more »pričarati« nikakršna druga naprava ali vonjava, ampak le prezračevalni sistem s prisilnim kroženjem zraka. Najcenejša (okoli 1000 evrov na stanovanje) in najbolj enostavna rešitev je higrosenzibilno prezračevanje. Kaj lahko naredimo v starih ali novih stanovanjih? Na okenska krila se v gornjem delu vgradimo rozete, ki posredno, preko količine izdihanega zraka in vlage, reagirajo na zasedenost prostorov: materiali, ki reagirajo na vlago, odpirajo ali pripirajo pretok zraka v rozeti. Torej je podnevi večji dotok zraka v bivalne prostore, ponoči pa v spalne prostore. Tam, kjer so sedaj nameščeni navadni odvodni ventilatorji (kuhinja, kopalnica, WC), namestimo posebne ventilatorje, ki neprekinjeno in skoraj povsem tiho odvajajo natančno določeno količino zraka iz stanovanja ali hiše. S tem se celoten volumen stanovanja ali hiše enakomerno, počasi izmenja v eni do dveh urah, kar je zdravstveni pogoj za zdravo bivanje v zaprtih prostorih. Ta izmenjava je počasna in gibanja zraka ne občutimo, občutimo le prijetno notranjo klimo. Seveda pa prihaja preko okenskih rešetk v prostore direktno zunanji zrak, torej ni vračanja toplote in zato izgubljamo energijo, vendar je sistem kljub temu energetsko relativno primeren, saj z volumensko kontroliranim načinom prezračevanja izgubljamo veliko manj energije kot pri stalno odprtih oknih, kar je naša stara navada (predvsem v stanovanjih, kjer se poraba energije ne meri po stanovanjih).

Dražji in bolj komfortni sistemi

Najboljši sistemi prezračevanja delujejo z vračanjem odpadne toplote: odpadni zrak pred izstopom iz stavbe odda svojo toploto dovedenemu zraku, ki tako pride v prostor že ogret, le za kako stopinjo ali dve nižje temperature, kot je temperatura zraka pozimi v bivalnih prostorih. Pri tem velja opozoriti na nelojalno konkurenco glede toplotnih izkoristkov teh naprav, ki nihajo od 60 do 95 odstotkov: vedno je treba primerjati certifikate, ki slonijo na meritvah po enakem standardu! Dogaja se, da ima neka naprava »certifikat« za 95-odstotni izkoristek, dejansko pa je izkoristek pod 60 odstotki! Sistem prezračevanja z vračanjem toplote prinaša velik komfort za uporabnike in veliko varčevanje z energijo (okoli 3 do 4 litre kurilnega olja ali ekvivalent drugega energetskega vira na m² ogrevane površine na leto!). Za tak sistem pa je nujno napeljati cevi debeline okoli 8 do 10 cm do vseh prostorov in nekoliko debelejše cevi do fasade ali dvižnih vodov, to pa je zelo grob poseg v gradbeno konstrukcijo, ki se izvaja le pri kompleksnih obnovah ali novogradnjah. Zato je moja žalost pri novih hišah in blokih tako velika, saj se v te objekte praktično ne da vgraditi tega sistema. Sistemi z vračanjem toplote stanejo od 3000 do 4000 evrov na stanovanje oziroma 6000 do 9000 evrov za enodružinsko hišo. Ne poznam nikogar, ki bi obžaloval, da je tak sistem vgradil v objekt, poznam pa veliko takšnih, ki so imeli napačne svetovalce in strokovnjake in zdaj zelo obžalujejo, da niso stavbe vsaj pripravili na vgradnjo tega sistema (priprava hiše z vgradnjo cevi stane do 2500 evrov).

Izvorni grehi

Ko hodim po popolnoma novih (luksuznih) stanovanjih in hišah v zaključni fazi gradnje in me bodoči kupci sprašujejo, kaj storiti, da bi si zagotovili dobro in zdravo notranjo klimo, sem zelo slabe volje. Neprijetno mi je namreč povedati, da so projektanti in nadzorniki na tem objektu pozabili na osnovno zahtevo po svežem zraku (ki jo predpisuje pravilnik o prezračevanju stavb; ta zahteva 0,5 oziroma po novem 0,7 izmenjave vsega zraka na uro!), po drugi strani pa jim moram tudi povedati, da bo sanacija stanja precej dražja, kot če bi na to pomislili pravočasno, ko bi bili stroški veliko nižji. V tako neudobnih, celo zdravju nevarnih stanovanjih in hišah se znajdejo tudi najbolj premožni ljudje, tudi takšni, ki so za svoje domovanje odšteli tja do polovice ali celo milijon evrov, pa imajo v stavbi neznosno zadušljiv zrak, vonj po skriti plesni, in to kljub stalno odprtim oknom, skozi katera prihajajo tudi nezaželen hrup, smrad, insekti … Glede klimatskega komforta v stanovanjih imajo v Sloveniji najvišji standard socialni najemniki Stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, trenutno v okoli 100 takšnih stanovanjih, še dobrih 250 takšnih komfortnih stanovanj pa bo ta sklad izdelal v naslednjih dveh letih za srečne najemnike. Iz dremeža se prebuja tudi republiški stanovanjski sklad, ki je že preprojektiral stanovanja na Brdu, in vse kaže, da se bo novih projektov loteval z bolj kakovostno tehnično podporo.

Red bi sicer morala narediti stroka, ki ne upošteva veljavnih predpisov, pa se nikomur nič ne zgodi, red bi lahko naredil učinkovit pravni pregon nesposobnih projektantov in izvajalcev gradenj, a žal tega filma pri nas ne bomo gledali (to se dogaja v tujini). K redu bi lahko prispevale redne subvencije za kakovostne gradnje in sanacije našega okoljskega ministrstva, ki pa za prihodnje leto v proračunu sploh nima predvidenih sredstev za ta namen! Mi smo na Balkanu in pri nas deluje le en mehanizem, to je logika koristi. Ko bo kriza še večja in bodo kupci še bolj zahtevni, se bodo stvari začele bolj konkretno premikati. Ali pa nas bo k temu prisilila Evropa.