V prihodnjih desetih letih se bo morala tudi pri nas zgoditi prava »revolucija« na področju gradnje novih hiš, saj bodo morale biti po 31. decembru 2020 v skladu z evropsko direktivo o učinkoviti rabi energije vse nove stavbe ničenergijske. V javnem sektorju, ki mora biti za zgled, pa že po 31. decembru 2018. Če k temu prištejemo še varčevalni potencial in priložnosti pri prenovi starih stanovanjskih in vseh drugih objektov, lahko brez pretiravanja zapišemo, da je pred nami »projekt stoletja«, kot smo v prejšnjem desetletju imenovali projekt gradnje slovenskih avtocest.
Poleg predpisov in seveda nepovratnih spodbud države, brez katerih pri tako ambicioznem cilju seveda ne gre, ima pri uresničevanju omenjenih zahtev zelo pomembno vlogo izobraževanje, saj je »filozofija« gradnje in bivanja v pasivnih objektih povsem drugačna kot v klasično zgrajenih stavbah. Pri tem ima zelo pomembno vlogo tudi konzorcij Pasivna hiša, ki deluje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, ki ga je leta 2008 ustanovila dr. Martina Zbašnik Senegačnik, ki je hkrati tudi avtorica prve monografije v slovenščini z naslovom Pasivna hiša.
Po vzoru iz Avstrije, Nemčije in Hrvaške so na fakulteti za arhitekturo med 12. in 14. novembrom organizirali Dneve odprtih vrat pasivnih hiš, v okviru katerih so prvi dan (12. novembra) potekala predavanja o pasivnih hišah in o možnostih financiranja ter pridobivanja nepovratnih finančnih spodbud države, v soboto in nedeljo pa so si udeleženci in tudi drugi zainteresirani ogledali okoli 20 pasivnih in 4 nizkoenergijske hiše ter se pogovorili z njihovimi lastniki o izkušnjah pri gradnji in bivanju v takih hišah. Kot pravi dr. Martina Zbašnik Senegačnik, so z dnevi odprtih vrat želeli omogočiti, da se lahko čim več ljudi v živo spozna z energijsko najbolj varčnimi zgradbami pri nas.
Kaj in kakšna je pasivna hiša?
Pasivna hiša je trenutno najoptimalnejša energijsko varčna hiša. Letna poraba energije za ogrevanje ne presega 15 kWh/m2. To pomeni, da za ogrevanje enega kvadratnega metra take hišo lastnik na leto porabi 1,5 litra kurilnega olja ali 1,6 litra zemeljskega plina ali 2,4 litra utekočinjenega naftnega plina. To je kar 80 odstotkov manj kot pri zgradbah, grajenih po trenutno veljavnih predpisih. Zgradba ne potrebuje klasičnega ogrevalnega sistema (peč, radiatorji…), saj potrebno toploto v prostorih zagotavlja ogret zrak, ki ga dovaja prezračevalna naprava. Z drugimi besedami to pomeni, da v objektih, grajenih v skladu s pasivnimi standardi, ne gre brez tako imenovanega prisilnega prezračevanja prostorov, kjer se hkrati izkoristi tudi toplota odpadnega zraka za ogrevanje.
Koncept pasivne hiše je razvil dr. Wolfgang Feist, ki je v Darmstadtu v bližini Frankfurta leta 1991 postavil pilotni objekt. Ta prototip se je tako izkazal, da je iz njega pozneje nastal standard za pasivne hiše, ki se na trgu pojavljajo od leta 1998. Pasivne hiše so lahko stanovanjske enodružinske in večstanovanjske zgradbe, poslovne zgradbe, šole, športne hale, otroški vrtci, cerkve, proizvodne zgradbe in podobno. Standarde lahko dosegajo tako majhni kot veliki objekti. Največji poslovni objekt na svetu, zgrajen v skladu z omenjenim standardom, ima namreč več kot 7000 kvadratnih metrov ogrevanih površin. Prav tako pasivne hiše lahko stojijo ob morju ali pa visoko v planinah. Omejitev glede uporabe po ugotovitvah dr. Zbašnik-Senegačnikove ni.
Brez prisilnega prezračevanja v pasivni hiše ne gre
V primerjavi z zgradbami, ki so zgrajene po trenutno veljavnem Pravilniku o toplotni zaščiti in učinkoviti rabe energije v stavbah, pri pasivnih hišah ni nobenih dodatnih temeljnih gradbeno-fizikalnih zahtev. Bistvene razlike pa so v sami izvedbi, ki v bistvu zagotavlja, da je objekt tako energetsko varčen.
To pomeni, da je pri pasivni hiši letna potrebna toplota za ogrevanje manjša od 15 kWh/m2, da je skupna letna poraba primarne energije manjša od 120 kWh/m2, da je letna poraba električne energije manjša od 18 kWh/m2a, da so toplotne izgube manjše od 10 W/m2 in da mora biti zagotovljena ustrezna zrakotesnost.
V strokovnem jeziku to pomeni:
− toplotna prehodnost U vseh gradbenih elementov je pod 0,15 W/(m2K),
pri prostostoječi enodružinski hiši je priporočljivo celo pod 0,10 W/(m2K),
– izvedba brez toplotnih mostov (ψ ≤ 0,01 W/(mK)),
– izredna zrakotesnost, nadzorovana s tlačnim preizkusom po DIN EN 13829,
– zasteklitve z Uw pod 0,8 W/(m2K), pri visokem faktorju prehoda celotnega sončnega sevanja (g ≥ 50 % po DIN 67507), tako da so tudi pozimi možni neto dobitki toplote,
– okenski okvirji z Uf-vrednostjo pod 0,8 W/(m2K) po DIN EN 10077;
– poraba električne energije za pogon prezračevalne naprave ≤ 0,4 Wh/(m3) prečrpanega zraka,
– najnižje toplotne izgube pri pripravi in distribuciji sanitarne vode,
– učinkovita izraba elektrike v gospodinjstvu (stroji in naprave iz energijskega razreda A in A+).
To torej pomeni, da mora biti pasivna zgradba že od samega začetka skrbno načrtovana in izvedena natanko tako, kot je izračunal projektant. Ko je projekt izdelan, lastnik ali kdor koli drug ne sme več posegati v načrt, še manj v izvedbo, če seveda želi, da bo stvar tudi v praksi delovala tako, kot je treba. Vsak najmanjši poseg ali samovolja graditelja lahko zelo veliko stane ali celo naredi nepopravljivo škodo, zato pri gradnji pasivne hiše to preprosto pomeni, da lastnik sam oziroma v povezavi s sorodniki in prijatelji pri pasivni hiši tako rekoč nima kaj početi. Tudi nasveti »najboljših« prijateljev so po navadi prej v škodo kot v korist. Edino zanesljivo pravilo pri tem je, da lastnik že pri odločitvi za gradnjo pasivne hiše poišče prave projektante, ki obvladajo tovrstne projekte, in seveda dobre izvajalce, ki mu lahko z garancijo jamčijo, da bo hiša zgrajena v pasivnem standardu.
Čeprav je tudi na našem trgu iz dneva v dan več projektantov in izvajalcev, ki obvladajo ta posel, so ti na žalost še vedno redki. Mnogi investitorji so po tem, ko so se odločili za gradnjo v pasivni ali vsaj nizkoenergijski izvedbi, v precejšnji dilemi, komu pravzaprav zaupati izdelavo projektov in samo izvedbo. Pri tem so jim lahko v veliko pomoč graditelji takih objektov, najbolj zanesljivo »sito« pa je zagotovo Eko sklad, ki od leta 2008 dodeljuje nepovratne finančne spodbude za gradnjo pasivnih hiš. Njihovi uslužbenci namreč vsako vlogo pred odobritvijo nepovratne finančne spodbude (do 25.000 evrov) skrbno preverijo vse detajle, ki morajo biti v skladu s standardi omenjenega inštituta v Darmstadtu. Marsikomu pa bo v veliko pomoč tudi spletna stran fakultete za arhitekturo (razdelek pasivna hiša), kjer so med drugimi informacijami dostopni tudi podatki o članih konzorcija pasivna hiša, ki zagotavljajo, da njihovi izdelki in storitve ustrezajo omenjenim standardom.
Pravilna orientacija prinaša več sonca v hišo
Poleg standardov za pasivno hišo so za graditelje takih objektov zelo pomembni tudi informacije in podatki o orientaciji hiše, zasnova in oblika zgradbe in podobno, ki graditelju lahko veliko pomagajo pri tem, da bo »življenjsko« delo, kot gradnja stanovanjske hiše za veliko večino graditeljev tudi je, opravljeno tako, da bo bodočim stanovalcem zagotavljalo prijetno bivanje in povzročalo čim manj obratovalnih stroškov ter seveda čim manj obremenjevalo okolje. Na kratko povzemamo nekaj nasvetov dr. Zbačnik-Senegačnikove.
Pri pasivnih hišah ima orientacija velik pomen, saj omogoča izrabo dobitkov sončnega sevanja. Količina dobitkov sončnega obsevanja je odvisna od letnega časa in dnevnega gibanja sonca ter orientacije fasade. Vzhodna fasada je najintenzivneje obsevana zjutraj, zahodna pa popoldne. Južna fasada je poleti obsijana manj kot vzhodna in zahodna, nasprotno pa je pozimi obsevanje na južni fasadi intenzivnejše kot na vzhodni in zahodni. Ta sevalna razmerja razložijo prednosti južnih fasad za izrabo sončne energije.
Shranjevanje sončne energije
Glavni namen je možnost njenega izrabljanja v času, ko sončnega sevanja ni več na voljo. S tem se sončna energija bolje izkoristi, hkrati pa se zmanjšajo potrebe po energiji za ogrevanje. Masivna gradiva zaradi velike specifične toplote zelo dobro shranjujejo toploto, kar je velika prednost. Shranjeno toploto s časovnim zamikom oddajajo v notranjost, kar doprinese k izravnavanju temperature v prostoru. Primerna gradiva za shranjevanje toplote so ilovica, opeka, beton in silikatna opeka.
Oblika zgradbe
Za zmanjšanje tako imenovanih transmisijskih toplotnih izgub je zelo pomembno, da je zunanjih površin glede na volumen objekta čim manj. Razmerje med površino in volumnom se izraža s tako imenovanim faktorjem oblike. Ta je najugodnejši takrat, ko je objekt kompakten in enostaven. Posebej ugoden faktor oblike je pri kvadratnih, okroglih, osemkotnih in elipsastih oblikah.
Pasivne standarde je sicer mogoče doseči tudi pri razčlenjenem ovoju zgradbe, vendar je cena za to precej višja.
Tehnologija gradnje
Izbira tehnologije gradnje je odvisna od osebne naklonjenosti investitorja in predvsem od cene. Enake rezultate je mogoče doseči z masivnimi in lahkimi konstrukcijami, prav tako tudi z različnimi gradivi. Velikokrat je odločilno znanje projektantov in izvajalcev – delo je možno učinkoviteje opraviti z materiali in postopki, ki so jih že vajeni.
Pri izboru gradiv in tehnologije gradnje je smiselno upoštevati naslednja izhodišča:
− izbrana tehnologija gradnje naj bo standardizirana oziroma preizkušena,
− sistem gradnje naj vključuje naravna in ekološka gradiva,
− toplotni ovoj zgradbe mora ustrezati standardom pasivne hiše,
− konstrukcija mora biti vetrnotesna, zrakotesna in difuzijsko odprta,
− prefabrikacija zagotavlja kakovost in skrajšuje čas gradnje.
