Pravna ureditev dimnikarske službe
Pa poglejmo, kaj o dimnikarski službi pravijo paragrafi. Temelje za marsikoga nepravične dimnikarske ureditve je postavil že Zakon o varstvu okolja, ki je dimnikarsko službo opredelil kot obvezno državno gospodarsko javno službo varstva okolja. Dimnikarstvo je od sprejema tega zakona torej definirano kot služba posebnega državnega pomena (pred tem je bilo v pristojnosti občin), kar je za marsikoga sporno. Številni so namreč prepričani, da se je ta dimnikarski statusni »preskok« zgodil zato, da se ustvarijo kar najbolj ugodni pogoji za nekatere izbrance. Nekateri poudarjajo, da še posebej pri majhnih kurilnih napravah ne obstajajo dovolj prepričljivi dokazi, da dosedanja ureditev dimnikarstva ni bila primerna.
Na podlagi Zakona o varstvu okolja je Vlada RS sprejela – Pripravite se! – »Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom«. Nekateri ji nekoliko posmehljivo pravijo kar »Uredba 37« - toliko besed jo namreč sestavlja. Za naše potrebe jo bomo poimenovali kar »dimnikarska uredba«. Ob tej uredbi so bili sprejeti še nekateri podzakonski predpisi, med katerimi je še posebej zanimiv pravilnik, ki ureja oskrbo in pregledovanje malih kurilnih naprav.
Prav s tem pravilnikom je bila dana pravna podlaga za določitev in način izvajanja dimnikarskih pregledov v naših domovih. Tako zdaj vemo, da nas lahko dimnikar obišče enkrat letno in nam za to seveda zaračuna (ne prav nizke) stroške. Koristno je vedeti, da je dimnikar vsakemu gospodinjstvu dolžan izstaviti račun, v katerem mora natančno opisati vrsto in ceno storitve, ki jo je opravil. Na izdani račun lahko v osmih dneh vložimo pisno reklamacijo.
Ker zakonodaja kar nekaj časa po uveljavitvi dimnikarske uredbe možnosti reklamacije s strani uporabnikov dimnikarskih storitev zaradi neustrezno opravljenega dela sploh ni predvidevala, je to težko razumljivo pomanjkljivost odpravila šele novela uredbe iz leta 2007, v skladu s katero se lahko uporabniki zaradi neustrezno opravljenega dela s strani dimnikarja tudi pritožimo.
Dimnikarsko podjetje se mora na pritožbo uporabnika odzvati v štirinajstih dneh, in sicer tako, da mu pisno sporoči razloge, zaradi katerih meni, da pritožba ni utemeljena, da odpravi v pritožbi navedene pomanjkljivosti opravljene storitve oziroma uporabniku pisno sporoči način in rok, v katerem bo pomanjkljivosti odpravil.
Kaj pa, če si dimnikarjevega obiska ne želimo?
Dimnikarjevega prihoda številni niso veseli, saj menijo, da jim je njegov obisk vsiljen. Zato je koristno vedeti, da dimnikarja nismo dolžni spustiti v stanovanje (oziroma v poslovne prostore), če dimnikarsko podjetje njegovega obiska ne najavi. To moramo storiti šele, ko nas pisno obvestijo, kdaj se je dimnikar namenil pregledati kurilno napravo.
Sicer pa so dimnikarski obiski povezani celo z našimi ustavnimi pravicami. 36. člen Ustave RS namreč jasno določa, da ne sme nihče vstopiti v tuje stanovanje ali tuje prostore brez odločbe sodišča. Če torej ne želimo, da bi dimnikar vstopil v naše stanovanje, ta tega ne sme storiti.
Zato pa v prid dimnikarjevemu prihodu govori druga zakonodaja. Tako že zgoraj omenjeni Zakon o varstvu okolja in nekateri podzakonski predpisi v primeru, da dimnikarja ne spustimo v stanovanje, predvidevajo sankcije. Zakonodajalec je očitno prepričan, da z zavrnitvijo opravljanja dimnikarske storitve ogrožamo tako sebe kot tudi svojo okolico, kar pogojno seveda drži. Zavrnitev vstopa dimnikarja nas lahko udari po žepu. Tako denimo velja, da nam lahko dimnikar, če mu kljub najavi onemogočimo dostop do kurilne naprave, zaračuna trideset minut opravljanja svojih storitev. To nas lahko stane kar nekaj evrov, pri čemer ostanemo brez vzdrževanega dimnika.
Sklenemo lahko, da je čiščenje dimnika dejavnost, ki je ne moremo imeti za nekaj odvečnega in nepotrebnega. Zato moramo dimnikarjem dovoliti, da naše kurilne naprave sem ter tja pregledajo. Vsekakor pa bi bilo treba neustrezno koncesijsko ureditev dimnikarske službe temeljito prevetriti, predvsem v smeri uveljavitve zdrave konkurence na trgu.
Mag. Boštjan J. Turk
