Parket delimo v številne podvrste. Za mozaični parket ali lamelni parket (kvadrati 12 krat 12 cm ali 16 krat 16 cm) se uporabljajo različne vrste lesa, je pa to parket, ki je v zatonu. Prednosti lamelnega parketa sta hitro polaganje (deščice so prilepljene na mrežici) in nižja cena. Lamele so debele 8 mm.

Klasični parket

Najbolj razširjen je klasični parket, debeline od 21 do 22 mm in dolžine do 60 cm. Dolžine deščic nad 60 cm sodijo v ladijske pode, ki jih je treba polagati s podkonstrukcijo in lepljenjem ter žebličenjem. Zadnje čase je klasični parket marsikje izpodrinil gotovi parket, ki je že polakiran in predvsem enostaven za montažo. Obstajajo tudi tanjše gotove vrste parketa, namenjene za talno gretje. Na slovenskem trgu lahko danes dobite parket iz različnih vrst lesa, vse od povsem črne do povsem bele barve.

Prva skupina lesa, ki se šteje kot mehka vrsta lesa, je primerna samo za stenske obloge. To so na primer lipa, topol, breza in tudi bor ter še nekatere vrste. Pri parketu se je treba zavedati, da sta enako pomembna parket in trdnost lesa, lak le zaščiti les, ne da pa mu trdnosti, ki je sam les nima. Slovenske avtohtone vrste lesa so zelo primerne za parket, v preteklosti je bil najbolj priljubljen hrast, vse bolj enakovredno pa mu ob bok stopajo tudi druge vrste lesa, kot so jesen, javor, parjena bukev, češnja, hruška, tudi macesen, akacija (zelo trda), oljka, oreh in drugi.

Bukov les je sam po sebi dokaj trd, ni pa stabilen in močno reagira na prisotnost vlage, tako da je treba razrezan svež bukov les pariti v posebnih komorah. V tem postopku zakrknejo lesne celice in zato kasneje manj absorbirajo vlago. S parjenjem se les umiri in deloma spremeni barvo, kljub temu pa parketarji neradi delajo s tem parketom. Postopek polaganja pri bukvi je izjemno pomemben in ne dovoljuje površnosti.

Češnja je barvno zanimiv les, tudi hruškov les ima bogate barve, sliva je redek les in ima majhen izplen, tako da je cena toliko višja, macesen je pogojno sprejemljiv in ni primeren za frekventne ali drugače obremenjene prostore ter je primeren bolj za spalnice.

Hrast kot lesna vrsta ni tako posebno trd, kot velja splošno prepričanje, je pa zelo stabilen in miren, kar pomeni, da počasi absorbira vlago in se zato ne premika. Po trdoti je trša na primer bukev (bukev 3.8, hrast 3.4), kot najbolj primeren les za parket pa velja zaradi svoje dimenzijske stabilnosti. Akacija je zelo trd in tudi lep les na oko ter ga priporočajo za bolj frekventne prostore. Oljka se odlikuje po svojem temnem lesu, prav tako oreh.

Pogosto se pri parketu omenja slavonski hrast. To drevo odlikujejo hitra rast in lepe strukture lesa ter čiste barve. Izplen pri hrastu je velik, vsaj če ga primerjamo s slovenskim hrastom, pri katerem so pogoji za rast slabi in je pri izdelovanju plohov in kasneje letvic dokaj velik odpadek. Slavonski hrast je eden najbolj kakovostnih hrastov v Evropi.

Eksotični les

Eksotični les danes povsem enakovredno konkurira klasičnemu parketu oziroma ga celo že presega, zato se ne polagajo samo hrast, jesen in morda bukev, ampak parket iz različnega lesa. Glede kakovosti ni bistvene razlike med parketom iz domačega ali eksotičnega lesa, slednjega odlikujejo predvsem različne močne barve.

Polaganje

Pri polaganju parketa je pomembno marsikaj – od izbire lesa, sistema parketa (na primer gotovi parket, klasični) do oblikovanja, polaganja (klasično ali katero drugo), umirjanja položenega parketa ter tudi brušenja in lakiranja. Prav lakiranje ali drugi zaščitni premazi so za trajnost in primernost določenega parketa za določen prostor zelo pomembni. Poglejmo nekatere podrobnosti glede brušenja parketa – priprave na lakiranje z izravnavo in glajenjem lesene površine.

Parket lahko začne polagalec parketa brusiti šele po tem, ko se je stabiliziral in so vsa druga zaključna dela v stanovanju že končana (pleskanje sten in stropa, oblaganje sten). Upoštevati je treba tudi klimatske razmere v prostoru. Pri temperaturi prostora od 15 do 20 stopinj Celzija in pri 40- do 70-odstotni relativni zračni vlažnosti so na primer časovni intervali med končanim polaganjem in začetkom brušenja naslednji: za parket, položen s pribijanjem – dva dni, za parket, lepljen z disperzijskim lepilom – vsaj 20 dni, če je parket debelejši, še več.

Če je polagalec parketa uporabil raztopinsko lepilo, mora biti ta interval dolg vsaj en teden, pri reakcijskih lepilih pa najmanj štiri dni. Vprašali boste, zakaj take razlike pri enakem parketu. Odgovor je v vsebnosti vode v lepilu. Polagalec parketa polaga suh parket, potem vanj z lepilom vnese določeno količino vode in nato se mora parket spet osušiti. Seveda mora biti tudi površina, na katero se polaga, dovolj suha.

Brušenje

Končni videz poda je precej odvisen od brušenja. Slabo obrušenega poda se z lakiranjem, voskanjem ali oljenjem ne da skriti. Brusni papir mora biti dovolj oster in neobrabljen, da nepravilnosti v parketu z lahkoto izravnamo in je površina čim bolj enotna. Pred brušenjem je treba parket skrbno očistiti z metlo ali sesalnikom. Preverimo tudi stik parketa s podlago. Brušenje obsega več stopenj, za vsako pa se uporablja brusilno sredstvo drugačne zrnatosti.

Začne se z grobim, nadaljuje z vmesnim in konča s finim brušenjem. Zadnje brušenje popolnoma zgladi površino in odstrani morebitna dvignjena lesna vlakna, ki so nastala zaradi neizogibnega brušenja v nepravi smeri. Pred lakiranjem, oljenjem ali voskanjem je treba parket skrbno in temeljito očistiti z močnim sesalnikom in krpo.

Oljenje, voskanje, lakiranje

Potem se začne lakiranje, oljenje ali voskanje. Olja in voski so primerni za manj obremenjene površine, so pa precej naravnejša zaščitna sredstva, kot je na primer lak.

Oljenje parketa je najosnovnejša metoda in tudi ena najstarejših, s katero dosežemo naraven matiran videz površine. Olje prodre v pore posušenega lesa, jih zapolni in tako prepreči vpijanje drugih tekočin. Lesne pore dihajo in parket lahko vlago iz prostora sprejema ali oddaja. To je zelo pomembno tudi za klimo v prostoru. Oljeni parket moramo negovati, in sicer ga je treba od dva- do trikrat na leto premazati s posebnim negovalnim oljem in potem še zloščiti. Krpo in krtačo na noge pa gremo. Kot v starih časih...

Voskanje je eden najstarejših načinov zaščite lesenih oblog. Olje prodre v les, vosek pa zapre zgornjo plast in da izdelku končen, svetleč videz. Voskano plast je treba redno vzdrževati in obnavljati. Zelo pomembno je redno čiščenje. Prah in različne smeti lahko poškodujejo plast voska, zato je potrebna redna uporaba sesalnika za prah, tla pa lahko brišemo z vlažno krpo. Proizvajalci sredstev za voskanje priporočajo loščenje (poliranje) vsaj enkrat na mesec, vsakega pol leta pa je na tla priporočljivo nanesti novo plast voska.

Vzdrževanje

Na trgu so danes različni laki, ki se razlikujejo glede trdnosti oziroma primernosti za določeno površino. Tudi lakiran parket je treba vzdrževati, čeprav ga doma praviloma vzdržujemo samo s pometanjem oziroma sesanjem in morda brisanjem s krpo.

Povprečno obremenjen parket je smiselno tudi polirati s posebnim sredstvom. Z njim ustvarimo na parketu sloj, ki dodatno ščiti lak pred obrabo, po določenem času (približno 15 let) pa je treba parket prebrusiti in polakirati. In tako smo spet na začetku. Pri brušenju...