»Balkoni« novih dimenzij
Sodobni večstanovanjski objekti imajo danes pogosto večje balkone, neprekosljiva so podstrešna stanovanja, ki imajo morda še velike terase. Podobno je tudi v individualni gradnji, kjer so danes balkoni nekaj povsem drugega, kot so bili nekdaj, ko so jih gradili le kot dekorativne dodatke.
Danes so to uporabni prostori, poleg tega pa številni vključujejo v arhitekturo stavbe terase, ki so praviloma pokrite, ali pa letne ute, ki so grajene tako, da so priključene objektu. Ne le kot samostojne, ampak kot nekakšen »letni vrt«, ki je zgrajen po konceptu zimskega, s to razliko, da ni zaprt s stekli, ampak je odprt. In tu, pod temi nadstreški so odpirajo nove možnosti bivanja in preživljanja prostega časa. V hladu, s knjigo v roki ali prilogo Moj dom in drugimi časopisi, na teh terasah ali v utah pa so vse bolj priljubljene tudi letne kuhinje. In tudi na balkonih, če so le dovolj veliki.
Tokrat bomo spregovorili nekaj več o namenu in uporabi teh teras ter pokritih odprtih prostorov ob hiši ali v njenem sklopu. Najprej je pomembno, da ima prostor prijetno talno oblogo, o vrstah katerih govorimo v posebnem prispevku, drugo, kar je še pomembnejše, pa je vrtno pohištvo. V različnih centrih je mogoče dobiti zelo različne izdelke, vendar vam polagam na srce, da se ob nakupu odločite za kakovostno pohištvo. Ne morda za plastične stole in mize, ampak kakovostne mizarske izdelke, dovolj trdne in tudi lepe, predvsem pa uporabne.
V odvisnosti od lesa jih je treba tudi negovati, je pa ta nega v veliki meri odvisna tudi od tega, koliko je terasa, če ta izraz v tem članku uporabljamo kot na splošno za vse prostore, o katerih govorimo, pokrita in koliko je sedežno pohištvo izpostavljeno vremenskim vplivom. Izjemno dobro se obnesejo mize in stoli iz afriških vrst lesa, pa tudi kovinsko vrtno pohištvo, ki prinaša neki poseben pridih prostoru. In ob vsem tem vedno poskrbite tudi za dokaj zadovoljivo senčenje terase, pa naj bo to s pomočjo tende ali posebnih senčil.
Kot moškemu mi srce nekako ne da, da ne bi spregovoril še o kuhinjah in »dodatkih«, na katere pogosto na teh terasah prisegamo moški.
Letna kuhinja
Kamini, ki jih lahko vidite marsikje po naši deželi, so prava umetnost. Od kamnitih do opečnatih, velikih in majhnih, tako in drugače oblikovanih, nemalokrat tudi kičastih. Ko se odločate za gradnjo, razmislite o številnih podrobnostih. Najprej o tem, kako boste pekli, zanimivi so kamini v kombinaciji s plinskim žarom ali velikim plinskim gorilnikom, priljubljene so tudi kombinacije z električnim žarom. Skratka možnosti imate ogromno.
Nekateri se odločijo celo za to, da v tem sklopu uredijo tudi korito za pomivanje posode, si naredijo zunaj pravo letno kuhinjo, kar postaja vse bolj priljubljeno. Taka letna kuhinja je lahko izdelana v kombinaciji s klasičnim kaminom (drva, oglje), najbolj pa so v takih kuhinjah priljubljeni plinski in električni žari. Lahko jih umestite na terasah, pogoste so tudi v vrtnih utah. Kuhanje v stanovanju namreč dodatno toplotno obremeni prostor, ta se potem nikakor ne shladi vse do pozne noči. Gotovo je v taki vročini najbolj prijetna kuha nekje zunaj.
Kamin
Od letne kuhinje pa h klasičnim kaminom. Velikost določite glede na željo, vsekakor pa naj bo kurišče široko vsaj en meter in globoko pol metra ali več. Ne gre za to, da boste morda v kaminu pekli odojke in jagenjčke, ampak predvsem za to, da imate dovolj prostora za manevriranje z ognjem. Nekateri uporabljajo oglje, drugi pa drva in pri tem načinu pečenja je treba poskrbeti za dovolj žerjavice, pri daljšem pečenju pa vam priporočamo, da ob strani kurite dodatni ogenj ter potem dodajate žerjavico.
Streha je nad kaminom skoraj obvezna, seveda pa mora biti požarno varna. Tako je najboljše, da izdelate armirano ploščo, mogoče pa je izdelati tudi klasično leseno in na primer opečno streho, za varnost pred ognjem pa pod streho namestite pločevinasto napo z dimnikom. Dimnik mora biti dovolj velik, nekateri graditelji pa prisegajo, da za dodatni dober vlek poskrbi zadnja stena, ki naj bo rahlo poševna. Drugi sistem je, da za njo ostane še žep, ki podaljša potovanje dimnih plinov in preprečuje uhajanje dima skozi okno kamina. Ob izdelavi kamina priporočamo tudi predale pod njim, kamor lahko odložite pribor za pečenje, vse od rešetke do različnih lopatk in grebljic.
Poleg dimnika je zelo pomembno tudi kurišče. Šamotnih opek (priporočamo 5 centimetrov) ne položite v ploščo in jih ne zalijte z betonom, ampak opeke položite v mivko, ki jo potem nasujete še v reže med opekami. To omogoča toplotno raztezanje opeke brez morebitnih poškodb, poleg tega pa je tudi zamenjava počenih opek zelo enostavna. Ob strani prav tako prilepite šamotne plošče iz centimetrske opeke.
Ob vsem tem je potem treba kupiti še pribor. Grebljice in različne lopatke ter ščetke so osnovne, potem so tu različne rešetke, za bolj zahtevne pa tudi motorji za vrtenje piščanca ali še kaj večjega. Še kako zanimive in uporabne so tudi različne peke. To je pločevinasti ali lončeni večji pokrov, s katerim pokrijemo posodo, v kateri pečemo meso. Prek tega pokrova nasujemo žerjavico in potem se vse skupaj počasi peče. Lončene peke so zahtevnejše za vzdrževanje, pomembno pa je, da jih že pred prvo uporabo namočite v vodi in jih pripravite za večje toplotne obremenitve.
Pri ravnih podlagah, kjer rešetke niso vpete v steno, so najprimernejše rešetke na nogah (gradele), lahko pa si naredite tudi poseben stranski nosilec rešetke.
Drobne skrivnosti
Pečenje na žaru zahteva največje mojstre, zato vam bomo do tega naziva pomagali z nekaj nasveti. Ribe je treba peči relativno nizko, na večji vročini, tako da ostanejo sočne. Preden jih daste na rešetke, jih osušite in namažite z oljem, najboljše je olivno. Pustite, da se riba sama odlepi od rešetke, in jo šele potem obrnite.
Peka je najbolj priljubljena v Dalmaciji, pa tudi v Liki; lončene lahko dobite tudi pri slovenskih lončarjih, so pa kakovostnejše od kovinskih. Jagnjetina, pečena pod peko, je izjemna, nekaj posebnega pa je tudi hobotnica.
Naj vam izdamo še skrivnost peke jagenjčkov in odojkov. To veščino naj bi obvladali le največji mojstri, mi pa vam skoraj zagotavljamo uspeh, če se boste držali našega navodila. Najprej je zelo pomembno, kako se jagnje odre in namesti na palico. Pred pečenjem zakurite ogenj in potem začnite peči na žerjavici. Pečenje mora biti dovolj visoko dvignjeno (ali pa naj bo žerjavica ob strani), tako da ga pravzaprav nekaj ur (približno dve uri in pol, odvisno od velikosti) skoraj samo grejete in da vročina počasi prodira vse do kosti. Ves čas morate vzdrževati žerjavico in jo dodajati. Potem začnete pečenje počasi spuščati, da meso lepo zapečete. Priporočamo mazanje z oljem in polivanje s pivom. V dobrih štirih urah bo meso pečeno.