Po podatkih italijanskega društva proti lovu No alla caccia so v Italiji medvedko hranili, da bi se navadila na bližino človeka in da bi jo turisti lahko med tem fotografirali. Jurka je sicer v Italiji živela na svobodi, vendar pa je bil način življenja nje in njenih sinov neznačilen za medvedjo vrsto, ki se sicer prehranjuje predvsem s plodovi narave. Delno so se namreč hranili s pripravljeno hrano ob smučarskih hotelih ali v lovskih krmiščih, delno pa so se hranili tudi z ovcami, jagenjčki in kokošmi.
V neprimernih razmerah, brez strokovne nege
Tako so sčasoma povzročili jezo prebivalcev, ki so se pritožili lokalnim oblastem v Trentinu in zahtevali, da medvede odstranijo iz narave. Oblasti so Jurko ulovile in zaprle v majhen vrt nekega srednjeveškega samostana. V samostanu je živela v neprimernih razmerah in brez strokovne nege, ob poskusu pobega pa jo je pri dotiku vrtne električne ograje stresel električni šok.
Društvo No alla caccia, ki se je trudilo Jurki priskrbeti boljše življenjske pogoje, je navezalo stik s skladom Alternativen Wolf-und Bärenparks (Alternativni parki za medvede in volkove) v nemškem mestu Bad Rippoldsau-Schapbach. Ta je z veliko truda prostovoljcev in finančno pomočjo občine uspel najti sedem hektarjev gozdov za Jurko.
Relativna svoboda za ograjo
Zemljišče je ograjeno z dva in pol metra visoko električno ograjo, za Jurko in druge živali pa tu med drugim skrbijo biologinja, živalska pedagoginja in veterinar. Medvedka je prevoz v novi dom dobro prestala in se takoj začela gibati, jesti in vzpenjati po drevju, kar naj bi bil znak, da se v novem okolju dobro počuti. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice pa ob tem opozarja, da bo Jurka kljub vsemu preostanek življenja preživela v ujetništvu, kar je za nekdaj svobodno gozdno medvedko posebno težko.
