Stanovanjski bloki
Stanovanja v večjih stanovanjskih blokih nimajo veliko različnih možnosti, saj so vezana na isto stavbo, kar lahko pomaga ali otežuje ohlajanje stanovanj. Pomembno je, kako so zidovi toplotno zaščiteni, če niso, bodo prejeli in potem navznoter oddajali veliko sončne toplote in bodo delovali kot radiatorji, ki jih poleti ne potrebujemo. Drug vir toplote od zunaj pa so zunanja zastirala na oknih, na kar lahko vpliva vsak uporabnik sam – le zastiranje osončenih oken z zunanje strani bo imelo poleti dober učinek. Če uporabimo še nočno prezračevanje stanovanja, s čimer ohladimo stene, nismo daleč od znosnih pogojev bivanja, brez klimatskih naprav.
Ali je hiše sploh potrebo hladiti?
Ko se pogovarjam z Nemci in Avstrijci o hlajenju enodružinskih hiš, nimajo povedati drugega kot to, da ustrezno grajene in vzdrževane hiše v srednjeevropski klimi ni treba hladiti. Namreč, razmeroma hladne noči in dobra toplotna zaščita stavb sta dovolj prepričljiv odgovor na premagovanje dnevne vročine in sončnih dobitkov. Seveda pa ni vseeno, kakšna je stavba, kako je projektirana, opremljena in kako se jo uporablja. Velike in nezastrte steklene površine na južni strani bodo hišo spremenile v solarno pečico, ista hiša pa bo znosno ohlajena, če bomo osončene zasteklitve zastirali z zunanje strani in z nočnim prezračevanjem ohladili masivne dele stavbe. Lahko bi tudi rekli, da uporabniki, ki želijo in znajo uporabljati svojo hišo, ne potrebujejo klimatskih naprav, tisti, ki pa se s hišo ne bi nič ukvarjali, ampak v njej samo stanovali, potrebujejo veliko naprav, da bi mislile in delale namesto njih.
Aktivno hlajenje
To so znane klimatske naprave, največkrat v ločeni (split) izvedbi: zunanji del je zunaj in greje zunanji zrak, notranji del je znotraj in hladi. Razponi v ceni in kakovosti so tu zelo veliki in poceni naprave zagotovo niso energetsko učinkovite… vendar nas tokrat zanimajo le sistemske rešitve. Problem velike poletne vročine je predvsem problem nesorazmerja med temperaturo in zračno vlago, ki je poleti zelo visoka. Čeprav smo prepričani, da nam je poleti vroče le zaradi visokih temperatur, na naše počutje bolj kot temperatura vpliva kombinacija temperature in zračne vlage (pri visoki relativni zračni vlagi, naše telo ne more oddajati vode s potenjem in se zato ne moremo ohladiti – počutimo se neugodno).
Klimatske naprave imajo zato hiter in ugoden učinek, saj zrak tako zelo ohladijo (na temperaturo okoli 10 stopinj Celzija), da se iz njega izloči veliko vlage, potem pa ga segrejejo na 18 stopinj Celzija, s čimer se relativna vlažnost še zmanjša, in ga potem pošljejo v bivalni prostor. Zrak sicer ohlajajo a naše olajšanje in boljše počutje je odvisno predvsem od nižje stopnje vlage v zraku. Aktivno hlajenje je učinkovito in solidne klimatske naprave so razmeroma energetsko učinkovite, njihovo grelno število mora biti med 3 in 4 (za 1 kWh porabljene električne energije, ohladijo zrak za 3–4 kWh). Klimatska naprava seveda ne prezračuje, zato je potrebno hišo zračiti, s tem pa dovajamo svež, vlažen in topel zrak. Če klimatsko napravo vežemo na centralni prezračevalni sistem, bomo zrak ohladili in mu vzeli vlago, kar je uspešen način reševanja problema hlajenja.
Problema se lahko lotimo tudi tako, da klimo namestimo v najbolj obremenjenih prostorih, oziroma na »strateških« mestih, v manjših hišah bo ena notranja enota klime v dnevnem prostoru in druga enota na stropu stopnišča druge etaže, kjer so spalnice. Na tak način celotno hišo enakomerno ohlajamo, oziroma razvlažujemo. Za aktivno hlajenje je značilno, da ga potrebujemo izredno malo časa, le nekaj dni poleti, ko sovpadajo visoka vročina, visoka zračna vlaga in brezvetrje. Je pa takrat toliko bolj odrešilno. Četudi nimamo klimatske naprave, nam bo veliko pomagal tudi namenski ventilator, ki ga velikokrat vidimo v filmih iz tropov, namreč stalen vetrič bo pomagal pri ohlajanju naših teles z izparevanjem vlage in spet se vrtimo okoli vlage v zraku in ohlajanju naših teles z znojenjem.
Pasivno hlajenje
To je sedaj zelo moderno in v veliko primerih napačno zastavljeno, zato velja nanj posebej opozoriti. Namreč gre za to, da nekatere sodobne hiše bodisi imajo zemeljski prenosnik toplote za toplotno črpalko bodisi imajo na voljo talno vodo za toplotno črpalko. Ta vir nam daje razmeroma hladen temperaturni nivo, okoli 12 do 14 stopinj Celzija, kar je seveda dovolj za hlajenje na okoli 30 stopinj Celzija ogrete hiše. Velikokrat se ta talna voda spelje v talno, stropno ali stensko ogrevanje in se tako »hladi« stavbo, tak način imenujemo »pasivno hlajenje«. Tu pa se pojavi velik problem: namreč na tak način ne smemo preveč hladiti, da se ne bi stene, zidovi ali strop ovlažili s kondenzno vlago iz zraka, zato moramo na tak način le po malem ohlajati, da le ne pride do kondenza vlage iz zraka! Odvajanje vlage iz zraka je pa pri ohlajevanju najbolj pomembno. Zato s tako imenovanim pasivnim hlajenjem prek površin stavbe po eni strani malo ohladimo hišo, po drugi strani pa močno dvignemo relativno vlažnost zraka, kar zelo neugodno deluje na naše počutje: čeprav je hiša ohlajena, pa je počutje zaradi večje vlage v zraku slabše kot prej. Torej gre za medvedjo uslugo.
Uporaba hladne talne vode je možna, vendar le na način, da ohlajamo tudi zrak (in ne masivne dele!) do te mere, da se iz njega izloči vlaga. Za tak način pa so potrebni bodisi konvektorji, ali centralni prezračevalni sistem, ali seveda toplozračno ogrevanje, ki pa je zelo redko. Torej le ohlajevanje zraka na nivo, ko se iz njega izloči kondenzna vlaga, je lahko uspešno in pri tem mu »pasivno« hlajenje lahko le pomaga, samo po sebi pa nikakor ne bo uspešno! Torej zadeva ni tako enostavna, kot kaže na prvi pogled. Da ponovim, pri hlajenju prostorov moramo najprej zagotoviti način za izločitev vlage iz zraka – tako imenovano razvlaževanje (klasična klima ali kondenzacija zračne vlage s talno vodo), šele potem lahko dodamo pasivno hlajenje preko masivnih delov stavbe, čemur pravimo tudi »aktiviranje masivnega jedra stavbe«.
Naravno hlajenje
To sem omenil že pri stanovanjskih blokih. Gre za najbolj enostavno in najcenejše hlajenje, ki izkorišča naše naravne klimatske pogoje, vendar pa zahteva aktivnega in preudarnega uporabnika. Podnevi z zunanje strani zastremo osončene steklene površine, prezračevanje (najbolje mehansko) pa reguliramo na najmanjši volumen. Ponoči odpremo več oken na različnih straneh neba, oziroma fasadah in skozi odprta vrata omogočimo zraku, da oplazi vse notranje masivne dele stavbe in vse sobe in da se dviguje v gornjo etažo, kjer skozi odprta okna zrak odvajamo v zunajost. Zrak se zaradi vzgona sam dviguje, sam kroži in dosega od 3- do 4-krat večji volumen izmenjave zraka, kot še tako dobra prezračevalna naprava. Na tak način zagotovimo od 3 do 4 izmenjave zraka na uro in izračuni kažejo, da pri takem nočnem ohlajevanju masivne stavbe, podnevi ni potrebno nikakršno mehansko ohlajevanje.
Tak način marsikdo pozna in izvaja in videl sem že več pisem uporabnikov enodružinskih hiš, ki na tak način uspešno ohlajajo svoje hiše že vrsto let in trdijo, da mehanskega ohlajevanja ne potrebujejo. Seveda pa tak način zahteva določeno disciplino pri odpiranju in zapiranju oken, kar pa si lahko tudi olajšamo. Denimo z dvema (Velux) strešnima oknoma na najvišjem delu hiše, morda nad stopniščem: ta okna opremimo s časovnim stikalom za motorno odpiranje in zapiranje in senzorjem za dež in bo zadeva kar sama od sebe delovala. Enako si lahko pomagamo z zunanjimi senčili, denimo plastične rolete lahko za majhen denar motoriziramo in na komandnem stikalu določimo dvigovanje in spuščanje v dnevnem ritmu.
