Zato se tovrstnih gradenj lotevajo predvsem ljudje, ki se zavedajo pomena sožitja med človekom in naravo in ki želijo živeti v bolj naravnem okolju, hkrati pa so prepričani, da je gradnja takih bivališč lahko precej cenejša od klasične ali montažne gradnje. Za dosego svojega cilja so se pripravljeni spopasti s številnimi težavami, ki nastajajo ob takem načinu gradnje, zato jim izkušnje, kot je bilo omenjeno srečanje, zelo veliko pomenijo, saj je to ena izmed redkih priložnosti, da si graditelji in tudi ljubitelji naravne gradnje med seboj izmenjajo izkušnje in opozorijo na različne pasti, v katere lahko graditelji takih hiš zaidejo med gradnjo.

Okolju prijazna in cenejša gradnja

Na srečo se znanje iz tujine, kjer imajo s tem precej več izkušenj, in seveda izbira materialov tudi pri nas zelo hitro povečujeta. Primanjkuje pa izkušenih projektantov in izvajalcev. S tem so se tako ali drugače soočili tudi vsi štirje graditelji hiš, ki so svoje izkušnje z gradnjo in bivanjem v hišah iz naravnih materialov predstavili udeležencem omenjenega srečanja. Zanimive izkušnje tako s projektiranjem in gradnjo kot tudi bivanjem je predstavil graditelj, sicer arhitekt, iz okolice Maribora, kjer je v nekaj letih zrasla prava hiša iz ilovice. Drugi graditelj se je sam (po poklicu mizar) lotil gradnje hiše, zgrajene v celoti iz lesa oziroma iz lepljenih »plohov«. Tretji graditelj, po poklicu gozdar, se je z družino pred kratkim preselil v hišo, izdelano iz lesene konstrukcije in izolirano s konopljo. Lastnica hiše, zgrajene iz lesa in slame, pa je predstavila enoletne izkušnje bivanja v taki hiši. Zadnje tri hiše so si udeleženci omenjenega srečanja tudi ogledali (podrobneje bomo izkušnje pri gradnji omenjenih hiš v pogovorih s posameznimi lastniki predstavili v prihodnjih številkah naše priloge).

Skupna značilnost vseh štirih zgrajenih hiš je, da so se gradnje lotili mladi, izobraženi in okoljsko ozaveščeni pari, ki želijo sebi in svojim otrokom omogočiti bivanje v kar najbolj naravnem okolju. Vse hiše po vrsti so manjše enodružinske hiše (do 150 kvadratnih metrov površine). Vsi lastniki so se gradnje lotili s precejšnjim entuziazmom in pri gradnji so morali biti zelo vztrajni in pogosto tudi brezkompromisni, ko so izbirali projektante in izvajalce. Vsi po vrsti so porabili ogromno časa in tudi denarja za pridobivanje informacij in znanja. Predvsem pa so vsi po vrsti tudi sami veliko storili pri gradnji svojih hiš in s tem pripomogli, da so njihova nova bivališča precej cenejša od klasičnih ali montažnih hiš. Če ne upoštevamo njihovega lastnega dela, so namreč za svoje hiše odšteli od 50.000 do 90.000 evrov. V ceno niso vštete cene zemljišča, ampak samo materiali in delo najetih izvajalcev. Od povprečja nekoliko odstopa le hiša iz slame, kjer ni bilo vloženega toliko lastnega dela, zato je bila cena temu primerno precej višja od drugih. Seveda so pri gradnji naredili tudi nekaj napak, vendar so to predvsem manjše »začetniške« napake, ki so jih že ali jih bodo lahko odpravili brez večjih težav in stroškov. To je neke vrste »davek«, ki so ga morali »plačati« za to, da zdaj živijo v hiši, ki so si jo vedno želeli.

Delavnice za novo znanje in cenejšo gradnjo

Vendar graditeljem ni žal za vloženi trud, saj so s tem sebi in drugim dokazali, da je gradnja lastnega doma lahko tudi zelo poučna in precej cenejša rešitev od »običajnih«. Kot zanimivost naj omenimo, da vsi omenjeni lastniki hiše ogrevajo z lesom, saj v povprečju porabijo zelo malo kurjave. Predvsem pa so zgrajene iz naravnih materialov in torej tudi pri pripravi ali predelavi materiala ne zahtevajo veliko energije. To pomeni, da take hiše tako pri izdelavi, uporabi kot tudi razgradnji ne porabijo veliko energije in posledično ne onesnažujejo okolja. Zato se po besedah Domna Zupana, ustanovitelja Zavoda Ekovas, zdi nerazumljivo, da se predstavniki države sploh ne odzivajo na taka srečanja. Na omenjeno srečanje je namreč povabil okoljskega ministra Erjavca, ki ni našel časa za udeležbo, prav tako niso mogli dobiti nikogar z ministrstva, ki bi udeležencem predstavil načrte države in morebitno podporo države tovrstnim projektom. Tako za organizatorja kot udeležence pa je bil to še en dokaz, da odgovorni pri nas o odnosu do okolja še vedno predvsem zelo radi govorijo in pišejo različne nacionalne programe, akcijske načrte in podobno, medtem ko jih dogajanja v praksi in dejanski prispevek k čistejšemu okolju očitno ne zanimajo.

Povsem drugače je na globalni ravni, kjer obstaja Globalna mreža za ekovasi (Global Ecovillage Network – GEN). GEN danes deluje v svetovalni vlogi pri Združenih narodih in je pomemben sogovornik tudi vladnim in drugim civilnim organizacijam. Vendar so udeleženci kljub takemu odnosu oblasti sklenili, da bodo podobne izmenjave izkušenj nadaljevali tudi v prihodnje in s tem vsem zainteresiranim omogočili pridobivanje novega znanja in izkušenj.

Tisti, ki si želijo pridobiti čim več praktičnih izkušenj, bodo te lahko pridobili že v prihodnjih mesecih, ko se bodo v Prekmurju pri gradnji družinske hiše lahko udeležili petih delavnic, na katerih bodo pridobili izkušnje in pomagali pri izdelavi in postavljanju lesene konstrukcije za hišo, izdelavi strešne konstrukcije in pripravi za izdelavo zelene strehe, sodelovali bodo pri pripravi bal iz slame, izdelavi zelene strehe, polnjenju sten s slamnatimi balami in podobno. Na tak način poteka prenos znanja in izkušenj v tujini, zdaj pa take izkušnje prihajajo tudi k nam. Tudi to je namreč eden izmed pomembnih načinov za cenejšo gradnjo.