Tisto, česar uporabniki ne zaznavajo tako očitno, je pomanjkanje kisika, prav tako ne zaznavajo morebitnega radona in drugih emisij, ki jih oddajajo materiali, ki jih imamo v stanovanju. Prezračevanje namreč ni namenjeno samo dovajanju kisika za ljudi, ki tisti trenutek bivajo v stanovanju, ampak je nujno za stalno odvajanje številnih emisij, ki se sproščajo v zrak. Ko se kupci novih stanovanj obrnejo na prodajalca in potarnajo, da s prezračevanjem nekaj ni v redu, jih ta »strokovno« pouči, da je s stanovanjem vse v redu, samo uporabljati ga ne znajo, treba je namreč stalno odpirati okna … Torej z večino uporabnikov stanovanj nekaj ni v redu – ali pa je nekaj narobe s stanovanji in strokovnjaki, ki so jih projektirali? Prepričan sem, da z ljudmi ni nič narobe in da je napaka izključno na strani stanovanj, ki imajo sicer uporabno dovoljenje, ne zadostujejo pa Pravilniku o prezračevanju in klimatizaciji stavb in so zato neprimerna za bivanje!

Kdo naj menja zrak?

Ves zrak v stanovanju se mora izmenjati v dveh urah, oziroma polovica vsega volumna na uro, tako zahteva predpis. To lahko storimo na več načinov, vendar stari »naravni« način v sodobni gradnji tega ne zagotavlja več. Stavbe, stare 50 let in več, so bile grajene tako netesno, da so špranje vsepovsod samodejno zagotavljale izmenjavo zraka na »naravni« način. Poleg netesnih detajlov stavbnega pohištva so imela stanovanja še vertikalne jaške, ki so bili odprti in je skoznje predvsem pozimi potekal vzgonski vlek, ki je zagotavljal stalno (!) izmenjavo zraka v stanovanjih. Ta izmenjava ni bila volumensko kontrolirana, bila je oportunistična (veter, vreme, temperature …), vendar je stalno potekala in stanovanja so bila vsaj glede tega dokaj zdrava in sanitarno primerna za bivanje.

Potem se je pojavila bolj kakovostna gradnja, zato so projektanti načrtovali številne zanimive in dobro delujoče rešitve prezračevanja stanovanj. Okoli oken so namestili nekakšne odprtine, odvodne vertikalne kanale so povezali na strehi in dodali ventilator, ki je povzročal stalni podtlak v stanovanjih … in spet je bilo stalno prezračevanje stanovanj zagotovljeno, seveda ne glede na veliko porabo energije.

V zadnjih desetih letih je strokovna javnost popolnoma pozabila na sanitarno neoporečno prezračevanje in priče smo stanovanjem, ki so ne le nezdrava, ampak celo smrtno nevarna za bivanje. Kajti mali prostori z zrakotesnim oknom, zatesnjenimi vrati in brez prezračevanja so smrtna kletka – brez stalnega dovajanja svežega zraka ljudje pač ne moremo živeti in iz tega naslova so znani tudi smrtni primeri. Ta strokovna pozabljivost oziroma kolektivna amnezija je zajela kar vse po vrsti, projektante, nadzornike in izvedence na tehničnih pregledih. Zadovoljijo se z meritvami pretokov ventilatorjev v sanitarnih prostorih, kar pa ne zagotavlja tistega, kar zahteva predpis – to je stalna menjava zraka v določeni količini. Da se takšna strokovna sramota lahko dogaja, je krivo tudi ministrstvo za okolje in prostor, ki je iz neznanih razlogov iz komisij za tehnični pregled stanovanjskih stavb izločilo sanitarnega inšpektorja, ki je v takšni komisiji najbolj pomemben, kajti za vsako stanovanje je najbolj pomembno, da je zdravstveno neoporečno! Rešitev z odpiranjem ali pripiranjem oken problema ne odpravlja.

Zakaj odpiranje ali pripiranje oken ni rešitev?

Najbolj znan »strokovni« odgovor je, da je treba pač odpirati okna, najbolje, da jih povsem odpremo za okoli 5 minut vsako uro. Ali res? Ali si kdo predstavlja, kaj to pomeni za starega in bolnega človeka ali kaj to pomeni za mlado mamico z dojenčkom? In kdo naj na eno uro odpira okna, ko ni nikogar doma? Ali naj vsakdo med nami najame osebnega »odpiralca oken«? In kako naj odpiramo okna med nevihtami, ob močnem vetru, sneženju … Ali naj kar pustimo odprta okna, tudi ko nas ni doma? Da bodo vetrovi, dež, sneg, umazanija in lopovi imeli lažje delo? Četudi okno odpremo, to ne pomeni, da se zrači vse stanovanje, kajti nihče ne potiska zraka po celotnem stanovanju! Prezračiti pa je treba vse stanovanje in ne le sobe z okni … Tudi okna s posebnimi »prezračevalnimi« režami so brez smisla, prej davek na neumnost kupcev. Reže v tesnilih namreč ne zagotavljajo primernih količin izmenjave zraka, predvsem pa zrak iz teh rež ne gre po vsem stanovanju, kar je nujno potrebno, navsezadnje tudi ne vem, zakaj bi potem sploh kupovali in delali kakovostna okna, če jih pred uporabo »odtesnimo«.

Graditelj stanovanja mora zagotoviti stalno samodejno (!) izmenjavo zraka v stanovanju, kajti le tako bo stanovanje zadostilo pravilniku in osnovnim sanitarnim pogojem. Rešitev je danes veliko. Problem torej ni v tem, da ne bi bilo rešitev, ampak v tem, da investitorji z veseljem privarčujejo nekaj evrov na stanovanje na račun nezdravih klimatskih razmer uporabnikov v naslednjih petdesetih, sto letih. Tako daleč smo prišli.

Sanacije so dražje kot sistemska rešitev

Seveda se da vsako stanovanje tudi sanirati in vgraditi posebne elemente, ki zagotavljajo stalno in volumensko regulirano izmenjavo zraka, ki se lahko samodejno regulira tudi glede na prisotnost ljudi – to so tako imenovani higrosenzibilni sistemi, ki so nižjega cenovnega razreda, ker so brez rekuperacije (vračanja) toplote. Če te sisteme vgradimo v nova stanovanja še med gradnjo, je cena okoli 300 do 500 evrov na stanovanje, če pa na tak način saniramo stanovanje, je vrednost dvakrat višja.

Veliko večja je razlika v ceni izvedbe pri prezračevalnem sistemu z vračanjem toplote – tak sistem se ob gradnji lahko vgradi v stanovanje za okoli 3000 evrov, kasnejša izvedba pa je vsaj dvakrat dražja in zahteva neljube gradbene posege.

Pri tej rešitvi zunanji zrak zajemamo na fasadi, odpadni zrak pa odvajamo le po enem vertikalnem kanalu, medtem ko je pri običajni gradnji teh vertikalnih kanalov veliko več in zavzemajo veliko tlorisnih površin, ki se zato ne morejo prodajati – torej je pri tej rešitvi več prostega tlorisa, ki se ga seveda lahko proda skoraj v enaki vrednosti, kot stane celotna napeljava prezračevanja.

Šole in vrtci

To so javne stavbe, v katerih je problem slabega zraka izredno prisoten in ga vsak med nami dobro pozna. Meritve so pokazale, da je zrak po drugi uri bivanja v prostorih že zdravju neprimeren, zračenje z okni ponavadi ni dovolj učinkovito. Zato po eni strani pozdravljam najnovejša navodila ministrstva za šolstvo in šport, po katerih je treba v novih objektih obvezno predvideti mehansko izmenjavo zraka z vračanjem toplote (kar sicer zahteva že predpis, ki pa se ga projektanti ne držijo!), ob tem pa moram isto ministrstvo za isto priporočilo okregati, saj je zahtevo predimenzioniralo. Namreč, projektanti smo izredno presenečeni nad zahtevo po izmenjavi kar 30 m³ na uro na osebo! To pomeni, da potrebujemo za en razred, v katerem je lahko do 30 učencev, kar 900 m³ izmenjave zraka na uro. To pa je vsaj enkrat oziroma dejansko kar trikrat preveč! Namreč, po predpisih je eden od kriterijev izmenjave tudi 15 m³/h za eno odraslo osebo (drugi je polovica volumna na uro, po novem 0,7 izmenjave celotnega volumna na uro), kar z drugimi besedami pomeni, da bi za vsak razred povsem zadostovala naprava z zmogljivostjo 300 do 350 m³/h in regulacijo do te količine. Vrednost take naprave in instalacije je okoli 3000 evrov na razred, po predlogu ministrstva pa bo strošek še enkrat višji, česar se prodajalci prezračevalnih naprav sicer veselimo, vendar pa gre nedvomno za pretiravanje za faktor 2. Pričakujemo, da bo ministrstvo za šolstvo in šport zmanjšalo navedeno količino na 10 m³ na uro na osebo in raje financiralo čim več sanacij obstoječih šol, vrtcev, fakultet.