»Martinovanje je pri nas postalo eden izmed pomembnejših ljudskih praznikov. Lahko bi ga poimenovali kar praznično obdobje, saj se ne praznuje le 11. novembra, ampak po navadi ves teden, posebno takrat, ko je praznični dan sredi tedna. V takih primerih praznujemo kar dve Martinovi nedelji,« zapiše v uvodu v knjigo Martinov praznik, ki je v teh dneh izšla pri Založbi kmečki glas, etnolog Janez Bogataj. V njej najdete vse o začetkih in sodobnem praznovanju Martinovega pri nas in drugod po Evropi, Dušan Brejc se razpiše o mladem vinu, Janez Bratož pa predstavi bogastvo receptov, ki povezujejo slovensko tradicijo s sodobnostjo.
Janez Bogataj pojasnjuje, da je sodobno razumevanje Martinovanja povezano z vinom. »Za Slovenijo bi lahko kar rekli, da smo svetovni prvaki v praznovanju tega vinskega praznika,« pravi. »Martinov dan je nekoč pomenil praznik zaključka letine in hkrati začetek novega gospodarskega leta. Tam kjer ni bilo vinske trte in vina, so slavili žito in druge dobrine. Hkrati pa je bil to nekoč tudi pomemben pastirski praznik.«
Praznični jedilnik ostaja zvest tradiciji
Na ta dan so prirejali gostije s prazničnimi jedmi, pokušali mlado vino, poplačati pa je bilo treba tudi vse dolgove. Po legendi naj bi gosi izdale svetega Martina, ko se je skril pred sli, ki so mu prišli povedat, da je izvoljen za škofa, zato morajo za kazen na dan njegove smrti umreti. Od tu izvira tudi navada, da je treba na Martinovo nedeljo jesti pečeno gos. Sicer pa je bila gos povezana že s poganskimi jesenskimi obredi. Tako je tudi še danes. Jedilnik, značilen za Martinovanje, je ohranil svoje korenine in ga še ni zaobjela globalizacija oziroma kopiranje tujih vzorov.
Bogataj pravi, da je pomembno predvsem, da so jedila praznična, ne glede na to, kaj bomo ponudili: »Slovenci si v preteklosti niso vedno mogli privoščiti obilja pri mizi, a kljub temu so bile nekatere jedi za ta praznik bolj značilne. Tako je na prvem mestu bila in ostala vsakovrstna perutnina - pečena ali kako drugače pripravljena. V ospredju je bila gos, sledili so puran, kopuni, piščanci, kokoši in petelini. Na drugem mestu so bile najrazličnejše pečenke, saj je to tudi čas kolin, na tretjem pa najrazličnejše pogače: gibanice, kvasenice in podobno.«
Kot priloga k tem jedem je bilo pogosto zelje, ki ga je bilo povsod dovolj. Hkrati pa gre za eno izmed kulinarično zelo okusnih kombinacij – pečeno meso in rdeče zelje – ki je ljudem pisana na kožo.
Praznik mladega vina
Od 70. let prejšnjega stoletja se je Martinovanje razširilo po vsej Sloveniji, ne glede na to, ali je v pokrajini vinska trta ali ne. Ta praznik je danes pomemben element predvsem naraščajočega vinskega marketinga, pojasnjuje Bogataj. V tem jesenskem času mošt dozori v mlado vino in značilno je, da se na Martinovo pije slednje in ne več mošt.
»Slovenija je na področju martinovanja imela in še vedno ima lepo tradicijo« pojasnjuje Bogataj. »Ta tradicija pa se je v sedemdesetih letih močno preoblikovala s pomočjo pretežno avstrijskih vzorov in z izmišljanjem različnih ritualov, ki so nastajali kot regionalna in lokalna amaterska ustvarjalnost. To je najlepše vidno v zapitih in našemljenih svetih Martinih, ki vandrajo po slovenski zemlji. To je povsem zgrešeno in ta praznik zgolj deformira. Slovenija ima na tem področju resnično veliko pokazati in to je že lepo izkoristila vinorodna dežela Primorska s svojo kulturno dediščino martinovanja, ki jo je tudi ustrezno nadgradila. Za vse drugo pa bi lahko rekel, da je vse skupaj en velik slovenski »Disneyland,« zaključuje svoje razmišljanje slovenski etnolog Janez Bogataj.
Martinov jedilnik
Martinova gos
Sestavine:
1 gos
sol
majaron
sončnično olje
Priprava:
Gos dobro očistimo in jo od zunaj in od znotraj natremo s soljo in majaronom. Stati jo pustimo nekaj ur. Nato jo položimo v jena posodo, prelijemo z vročim oljem in dolijemo malo vroče vode. Pečemo jo približno 2 uri na 200 stopinjah Celzija. Med peko gos oblivamo s sokom iz pekača in odlivamo nepotrebno mast. Ko je že mehka, jo popečemo še na visoki temperaturi, da dobi hrustljavo skorjico.
Da bo pečena gos še okusnejša, jo lahko nadevamo z jabolki, suhimi slivami, kostanjem. Poleg pečene gosi ponudimo rdeče zelje in mlince.
Pečena prosena kaša s suhimi hruškami in moštovo omako
Sestavine za kašo:
150 g prosene kaše
3,5 dl mleka
50 g masla
1 žlica sladkorja
150 g suhih hrušk
Sestavine za omako:
3 dl mošta
1 mala žlička škroba
cimetova skorja, nageljnove žbice
1 žlica sladkorja
modeli za peko
20 g masla
Priprava:
Suhe hruške skuhamo v vodi. Mleko nalijemo v kozico, dodamo maslo in sladkor ter vmešamo proseno kašo in polovico kuhanih suhih hrušk. Kuhamo na majhnem ognju 20 minut. Ko je kaša kuhana. jo naložimo v modele, ki smo jih namazali z maslom. Pečemo 10 minut na 185 stopinj Celzija. V kozici segrejemo mošt, mu dodamo škrob, ki smo ga zmešali z malo hladnega mošta. Kuhamo še 5 minut.
