Vprašanja, povezana s pravno zavezo in zavarovanji takih ali drugačnih dogovorov (namer, rešitev, pogodb ipd.), so povsod po svetu že dolgo predmet zanimanja, pri čemer Slovenija ni izjema. Ta vprašanja postanejo še posebej aktualna takrat, ko v družbi zaznamo nevarno razkrajanje vrednot, to je tedaj, ko začenjajo v poslovno prakso prodirati lastnosti, kot so sebičnost, ignoranca, sprenevedanje in poceni prevarantstvo. V gospodarstvu in pravu se zadnje čase pojavlja veliko vprašanj, povezanih z nekaterimi oblikami zavez, ki jih ustvarjajo pogajanja in različni dogovori. Nekaj jih bom opisal v nadaljevanju.

Nepoštena pogajanja

Sama pogajanja seveda niso sklenjen dogovor, zato strankam ne nalagajo nobenih pravnih zavez. Vendar pa velja pravilo, v skladu s katerim mora stranka, ki se je nepošteno pogajala, drugi stranki povrniti škodo. To pomeni, da za nepoštena pogajanja odškodninsko odgovarja. Kdaj gre za nepoštena pogajanja, je sicer vprašljivo, načelno pa velja, da se odgovornost strank za nepoštena pogajanja povečuje, bliže ko sta sklenitvi posla. Za nepoštena pogajanja gre, ko stranka ve, da zaradi takih ali drugačnih okoliščin (na primer zaradi tehnične nemožnosti) posla ne bo mogla opraviti, a se z drugo stranko o sklenitvi tega posla še naprej pogaja.

Pismo o nameri

O pravni naravi pisma o nameri (angl. gentlemen's agreement) je bilo podanih že več različnih mnenj in stališč. Večina strokovnjakov se strinja, da gre pri takem pismu za sporazum strank o zavezi skleniti neko pogodbo. Tak sporazum ima v glavnem moralne posledice. Nekateri menijo, da s pismom o nameri pogodbene stranke pravno gledano ostajajo v fazi pogajanj, zato lahko v primeru kršitve takega dogovora odškodninsko odgovarjajo za nepoštena pogajanja.

Predpogodba

S predpogodbo podpisniki izrazijo resno in pravo voljo, da nameravajo pristopiti k glavnemu poslu. Veljavno sklenjena predpogodba pogodbene stranke torej zavezuje, da bodo kasneje podpisale glavno pogodbo. Če se prodajalec in kupec v predpogodbi dogovorita, da bo prodajalec čez dva meseca kupcu prodal stanovanje, ta pa mu bo zanj plačal kupnino, sta stranki zavezani, da skleneta (glavno) kupoprodajno pogodbo. Tista stranka, ki bi svojo obveznost kršila, lahko odškodninsko odgovarja. Posebej je treba poudariti, da predpogodba zavezuje samo, če vsebuje vse bistvene sestavine glavne pogodbe (vrsto in ceno stanovanja, roke ipd.).

V nekaterih primerih je določen subjekt po zakonu dolžan skleniti pogodbo. Gre za obveznosti, ki nastanejo pri komunalnih dejavnostih (odvoz smeti, dovod plina za ogrevanje) ali v transportnem pravu. Tisti, ki pogodbe ne sklene, čeprav je po zakonu to dolžan, mora drugim pogodbenim strankam povrniti škodo. V pravu tako odgovornost imenujemo krivda stranke zaradi nesklepanja pogodbe (pactum de contrahendo).

Pogodba

V skladu s splošnim pravnim načelom pacta sunt servanda bi morale stranke pogodbene obveznosti spoštovati in jih izpolniti. To načelno drži, čeprav moram na tem mestu opozoriti, da je naša sodna praksa v zvezi z uporabo tega načela preveč toga. Naša sodišča se pri vprašanjih zavezanosti strank ob podpisu pogodb naslanjajo na germansko tolmačenje, ki velja za premalo fleksibilno, še posebej, če imamo v mislih pravno ureditev pogosto dinamičnih in spreminjajočih se poslovnih odnosov. Pogodba je lahko namreč podpisana v okoliščinah, ki se kasneje bistveno spremenijo. Prav tako se lahko kasneje spremeni volja strank glede izpolnitve pogodbe. Res je sicer, da se lahko v našem pravu pogodbene stranke sklicujejo na spremenjene okoliščine (klavzula rebus sic stantibus), vendar je njena uporaba v naši sodni praksi izpostavljena prevelikim formalnopravnim zadržkom in se v poslovni praksi tudi sicer žal redko uporablja.

Mag. Boštjan J. Turk