S takšnimi seznami za prepoved dela imam kar nekaj izkušenj: na njih so me večkrat dali (zaradi konstruktivnih kritik) levi in desni politični subjekti, ki takrat, ko so na oblasti, veliko investirajo. To seveda zame ni prijetno, še manj koristno – dobro duševno zdravje postaja vedno dražje in žal zdravstvena zavarovalnica tega ne krije. Ne vem, zakaj sem v omenjenem gradbenem podjetju na črnem seznamu in zakaj ne na kakem drugem (ko sem enako mnenje zapisal za stanovanje drugega podjetja, so se odzvali nasprotno), verjetno so pomešali vloge: jaz sem njihov velik prijatelj, ker jim lahko pomagam v nesreči, ki so jim jo zakuhali nesposobni projektanti, nadzorniki in eksperti na tehničnem pregledu.

Na tehničnih pregledih se v zvezi s prezračevanjem stanovanj dogaja prav komična zgodba. Pride strokovnjak, ki meri »prezračevanje«. To izmeri tako, da odpre vrata ali okna, nastavi anemometer na ventilator v kopalnici ali kuhinji, vključi ventilator in potem meri pretok zraka. Izmerjena količina je seveda več kot dovolj velika, vsi strokovnjaki so zadovoljni in stanovanje oziroma stavba dobi uporabno dovoljenje. A dejansko tisti, ki je meril, ni izmeril izmenjave zraka v stanovanju (po Pravilniku o prezračevanju objektov je to 0,5 izmenjave vsega volumna na uro, po Pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah pa 0,7), ampak je le to, ali ventilator sploh dela ali ne in ali je cev, v katero potiska zrak, prehodna (da torej ni zamašena). To je edini rezultat teh meritev. Takšne meritve torej niti slučajno ne dokazujejo, da se zrak skladno s pravilnikom izmenjuje redno vsako uro.

Stanovanje, ki brez odprtih oken ali vrat in brez vključenih ventilatorjev (kar se dogaja večino časa) ostaja dejansko neprezračeno, ne ustreza pravilniku, ni tehnično brezhibno, hkrati pa je, ker ni zadostne izmenjave zraka, smrtno nevarno, saj večina ljudi brez zraka ne more živeti. Dejansko so poznani primeri smrti, ko je človek za večno zaspal v odlično zrakotesni spalnici. Ni pa smrtna nevarnost le zadušitev, dokazano smrtno nevarne so zidne plesni, ki povzročajo in pospešujejo vrsto smrtonosnih bolezni (dokazi so navedeni tudi v oddaji o zidni plesni Zamolčana katastrofa iz serije Največje človeške katastrofe na televizijskem kanalu Discovery).

Ali bi bilo torej bolj modro in »kolegialno« molčati in napisati, da je stanovanje še kar v redu, čeprav brez zraka? To bi bilo na kratki rok bolj koristno zame in za gradbeno podjetje, dolgoročno pa za oba veliko bolj nekoristno in nekorektno, za oba veliko slabše.

Ta uvod naj odgovori le na vprašanje, ali je prisilno prezračevanje sploh potrebno ali ni. Pomembno je dodati, da je stanje na tem področju alarmantno že zadnjih deset, petnajst let, ko so v tržni ekonomiji investitorji in projektanti »pozabili« na svež zrak v stanovanjih, pri tem pa jim je šlo na roke tudi MOP, ki je iz tehničnih pregledov umaknilo sanitarnega oziroma zdravstvenega inšpektorja!

Nadaljujmo pa z običajnimi napakami projektantov (ali izvajalcev), ki se vendarle lotijo projektiranja prezračevalnih sistemov. Zato, da bi bilo teh napak čim manj. Navajam napake, povezane s prisilnim prezračevanjem z rekuperacijo, saj le takšno prezračevanje lahko zagotavlja nizkoenergijski standard neke stavbe, kar je sedaj z novim pravilnikom tudi uzakonjeno.

Ustrezno dimenzioniranje volumnov

Običajno se instalacija izvaja s »špageti« sistemom, za katerega so značilne bele orebrene cevi, po katerih dovajamo oziroma odvajamo zrak, vsaka cev lahko prenese do 30 m³ zraka na uro. Z volumni ne varčujemo. V sobo, kjer biva, dela ali spi ena oseba, predvidimo dovod 30 m³ zraka na uro, če gre za dve osebi, dvakrat toliko, kar ostane, pa dovedemo v dnevno sobo na nasprotni strani od kuhinje.

Odvode dimenzioniramo z modulom 30 m³/h, kar je za WC, shrambo, utility itd. dovolj, v kopalnici predvidimo odvod 60 m³/h, kar ostane prostega volumna za odvod, namenimo kuhinji. Če je veliko malih servisnih prostorov, lahko volumne zmanjšamo. Za garderobne sobe predvidimo odvod, če pa ga ni več na voljo, lahko predvidimo tudi dovod zraka – glavno, da je soba prezračena.

Upoštevati namreč moramo, da bo naprava delovala pretežno pri srednji moči, da torej ne bo delovala konstantno z največjo močjo, vendar pa so prej navedeni volumni možni le pri maksimalnem obratovanju naprave. Torej moramo volumne predvideti tako, da bo tudi pri srednji obremenitvi naprave (50–60 odstotkov) še vedno dovolj zraka za bivanje ljudi, torej vsaj 15 m³/h na spečo osebo!

Primerna distribucija zraka

Zrak naj prihaja v bivalne prostore na nasprotni strani od vhoda v prostor, to je največkrat ob oknu: nad, ob ali pod njim, vseeno kje, najbolj praktično pa je nad oknom, malo umaknjeno zaradi zaves ... Zrak naj se odvaja le iz tako imenovanih umazanih prostorov (kuhinja, kopalnica, WC). Pogosto projektanti predvidijo dovod in odvod zraka v istem prostoru, pri »umazanih« prostorih pa zmanjka volumna iz prezračevalne naprave, zato tam zrak odvedejo neposredno navzven, kar je velika in nepotrebna napaka, saj je odvodnega volumna vedno dovolj, če odvajamo zrak le iz umazanih prostorov. Seveda mora biti količina dovedenega zraka enaka količini odvedenega zraka. Pri dimenzioniranju odvoda zraka damo poudarek kuhinji, tam naj bo odvod nad 90 m³/h.

Odvod iz kuhinje

Velikokrat naletim na projekte, kjer je predviden odvod zraka iz kuhinje neposredno iz objekta! To je zelo velika napaka! Prvič zato, ker je s tem porušeno ravnovesje med dovedenim in odvedenim zrakom, drugič zato, ker ta volumen ni povezan z rekuperacijo, torej izgubljamo veliko energije, in tretjič zato, ker tak odvod zraka ne bo deloval brez odprtega okna, saj ne bo ustreznega dovoda zraka za tako velik odvod. Torej je to možno in dovoljeno izvesti le v primeru, ko imamo v kuhinjo posebej doveden zrak od zunaj, da prihaja enaka količina zraka od zunaj do kuhalnika in se enaka količina odvaja skozi napo – seveda oboje brez rekuperacije in ob ustvarjanju velikega nekomforta za uporabnika.

Vendar pa neposreden odvod skozi kuhinjsko napo ni prav nič potreben, saj enak oziroma še boljši učinek dosežemo tako, da ustrezno dimenzioniramo odvod po sistemu prezračevanja z rekuperacijo. Kuhinjska napa sploh ni potrebna, če pa jo namestimo, naj bo izvedena na obtočni zrak. Zajemala bo torej le maščobe, vonjav pa ne: te bo odvedel odvodni ventil sistema prezračevanja, ki ga v času, ko kuhamo, naravnamo na največjo moč (največji volumenski pretok). Na tak način bo stanovanje bolje prezračevano in vonjave bodo bolje odstranjene kot z odpiranjem oken ali neposrednim odvajanjem skozi napo. Sistem kontroliranega prezračevanja z rekuperacijo namreč stalno prezračuje celotno stanovanje ali hišo in zato bolj učinkovito odstranjuje vonjave iz celotnega objekta, kot pa bi to lahko naredilo odprto okno ali (in) napa z neposrednim izpustom navzven. Mnogi investitorji imajo sicer ob tem še vedno določene pomisleke, ampak tisti, ki tak sistem uporabljamo, lahko še kako potrdimo, da je temu res tako.

Primerno dimenzioniranje prezračevalne naprave

Prezračevalna naprava naj se dimenzionira z določeno rezervo, tako da pri običajnem delu (srednja moč) porabi le dobro polovico svoje zmogljivosti, pri polni moči pa mora še vedno imeti nekaj rezerve za premagovanje uporov v razvodu.

Če imamo torej izmenjavo zraka preračunano na okoli 270–300 m³/h, naj ima naprava zmogljivost pretoka okoli 350–370 m³ zraka na uro. Razlogov je več: varnost (puščanje instalacije), boljši izkoristek naprave pri nižji moči, nižja poraba energije, nižja hrupnost, rezerva za morebitne dodatne potrebe, trajnost naprave …

Seveda pa to ne pomeni, da je treba pretiravati – videl sem že projekte, ko so uporabili veliko prevelike naprave, katerih lastnost pa je, da imajo veliko slabši izkoristek. Namreč, naprave z visokim izkoristkom (nad 90 odstotkov po ISO SIST ali nad 80 odstotkov po metodi Passivhaus inštituta) dosegajo moč pretoka le do 600 m³/h, potem se tehnika prenosnikov toplote spremeni in izkoristki padejo za 20 do 30 odstotkov, do te mere, da je treba iz komfortnih razlogov dovedeni zunanji zrak dogrevati. Pri kakovostnih prezračevalnih napravah zunanjega zraka seveda ni treba dogrevati, saj je ta v največjem mrazu le za 2 do 3 stopinje Celzija hladnejši od notranjega.