Hiše Mitje Petkovška in Mojce Rode ne bi mogli poimenovati plus energijska hiša, če njuna streha ne bi bila v celoti pokrita s sončnimi moduli. Skupno jih je 61, njihova skupna moč je 7,93 kWp, v enem letu pa naj bi njuna elektrarna proizvedla okoli 8000 kWh električne energije. To je približno še enkrat več, kot je bosta v enem letu porabila za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, razsvetljavo, skratka za vse potrebe njunega gospodinjstva.

Tako kot priprave na gradnjo hiše in gradnja sama ima tudi sončna elektrarna svojo zgodbo. Projektant je namreč pri pripravi projektne dokumentacije predvidel, da bo na strehi toliko sončnih celic, da bodo proizvedle toliko električne energije, kot je bosta porabila v enem letu. Ko pa je Franko Nemac, direktor Agencije za prestrukturiranje energetike (APE) iz Ljubljane, ki je že v začetku devetdesetih let na Litijski cesti v Ljubljani postavil prvo sončno elektrarno v Sloveniji, v časopisu prebral članek o gradnji njune pasivne hiše, je Mitjo in predstavnike Lumarja poklical po telefonu in jim predlagal, da bi sončno elektrarno namestili na celotno streho ter tudi na nadstrešek. Ta telefonski klic je pravzaprav odločilno vplival na to, da zdaj sončne celice prekrivajo celotno streho, ki je bolj ali manj obrnjena proti jugu.

Streha v najemu

Seveda je moral Mitja zaradi drugačne odločitve med gradnjo hiše na upravni enoti zaprositi za spremembo gradbene dokumentacije. Če je namreč želel pridobiti vsa dovoljenja za priključitev sončne elektrarne na omrežje in si s tem zagotoviti najvišjo odkupno ceno za proizvedeno elektriko, so morali dokumentacijo prilagoditi tako, da je sončna elektrarna integrirana v strešno konstrukcijo. To pomeni za 15 odstotkov višje odkupne cene za proizvedeno električno energijo.

Na srečo ga je Franko Nemac poklical še ob pravem času in mu potem priskrbel celotno dokumentacijo ter svetoval pri izbiri izvajalca. To je bilo podjetje Enertek iz Maribora, ki je pravzaprav tudi lastnik omenjene elektrarne. Po preteku pogodbenega obdobja pa bosta postala lastnika Mitja in Mojca (lastnika sta v bistvu za določen čas oddala streho v najem, kar tudi v Sloveniji počasi postaja vsakdanja praksa).

Nova izkušnja tudi za izvajalce

Ko je bila dokumentacija spremenjena in izbran izvajalec, so se dogovorili tudi z izvajalci del, podjetjem Lumar, da so njihovi krovci pripravili ustrezno podlago za postavitev (integracijo) sončne elektrarne na streho. Čeprav je bila tudi za izvajalce to povsem nova izkušnja, Mitja ugotavlja, da so njihovi krovci brez večjih težav pripravili streho za namestitev sončnih modulov. Ob tem pa so se vsi skupaj zelo veliko naučili.

Zdaj, ko z Mojco že nekaj mesecev živita v novi hiši, mu je elektrarna v veliko veselje, zato zelo pogosto, predvsem ob zelo sončnem vremenu, zaide v klet, kjer so nameščeni razsmerniki, merilni instrumenti in druga oprema, in zelo rad pogleda na števec, ki mu s pritiskom na različne gumbe pokaže, koliko električne energije proizvaja njuna sončna elektrarna. Še posebno je navdušen v lepih sončnih dneh, ko elektrarna obratuje s polno močjo, medtem ko se številke o proizvedeni električni energiji na prikazovalniku hitro povečujejo. To z veseljem pokaže tudi obiskovalcem, ki si želijo ogledati njegovo hišo in seveda tudi obratovanje sončne elektrarne, saj je to prva ali ena izmed zelo redkih plus energijskih hiš v Sloveniji in kot taka je izziv za številne graditelje, ki bi želeli iti po njegovih stopinjah.

Za posameznika (pre)velik zalogaj

S pozornim spremljanjem tako rekoč vseh detajlov pri načrtovanju in izvedbi hiše, kot tudi sončne elektrarne, si je Mitja Petkovšek pridobil ogromno izkušenj in novega znanja, ki ga brez ljubosumnosti posreduje vsem, ki si to želijo. Seveda pa ob tem ugotavlja, da je gradnja sončne elektrarne za posameznika zelo velik oziroma kar prevelik zalogaj, saj je to povezano s številnimi dokumenti, ki jih mora pridobiti vsak investitor, zato Mitja priporoča, da si potencialni investitorji po odločitvi za gradnjo sončne elektrarne poiščejo ustrezno podjetje oziroma organizacijo, ki namesto zasebnega investitorja pripravi celotno dokumentacijo, soglasja, pomaga pri izbiri izvajalca, sončnih modulov in preostale opreme, ki tudi nadzoruje izvedbo ter na koncu poskrbi še za zadnji in ključni korak – to je priključitev na javno električno omrežje in s tem tudi zagotovljeno odkupno ceno v obdobju petnajstih let.

Za toliko let država namreč jamči odkupno ceno za proizvedeno elektriko. Mitja Petkovšek, ki je, kot smo že zapisali, streho oddal v najem, tako nekaj let ne bo prejemal denarja od proizvedene elektrike, ko pa se bo pogodba iztekla, bo sončna elektrarna postala njegova last. Do zaključenega petnajstega leta bo potem on prejemal od države plačilo za elektriko, po tem obdobju pa vse do konca življenjske dobe (okoli 25 do 35 let) pa mu bo odjemalec za elektriko plačeval toliko kot vsem drugim proizvajalcem električne energije.

Seveda pa kljub ponosu, ki ga ima zaradi sončne elektrarne, in zelo dobrim izkušnjam z izvajalci ne more mimo grenkih izkušenj v zvezi z dolgotrajnimi in zapletenimi birokratskimi postopki, ki jih je treba izpeljati do priključitve na električno omrežje. Če zasebni lastnik na koncu želi, da mu bo Borzen odkupoval električno energijo, mora za to ustanoviti podjetje ali postati samostojni podjetnik. Kdor tega ne stori, naj pozabi na plačilo. Zato tudi Mitja Petkovšek podobno kot mnogi zasebni investitorji ugotavlja, da bi morala država zadeve poenostaviti, da bi se ljudje lahko bolj množično odločali za investicije v sončne elektrarne na svoji strehi. To je v bistvu ob vseh dobrih izkušnjah najtemnejši madež pri Mitjevi gradnji pasivne in plus energijske hiše.